Smelly Feet

Kuala Lumpur
Danes o�?itno ni mojih pet minut. Potem, ko sem prepozno priÅ¡el, da bi dobil (zastonj) karto za obisk Petronas towers, je spodletel tudi poskus, da bi si zblefiral pot do samega vrha stolpnic (turisti�?ni ogledi gredo sicer samo do skybridgea – mostu ki nekako na tretjini viÅ¡ine povezuje oba stolpa). Sledi Å¡e zastonj obisk indonezijske ambasade (mislim, res bi si lahko kaj drugega zmislili namesto viz) – jutri je namre�? spet feÅ¡ta, to pot konec sezone hajja in indonezijci ne bi bili indonezijci, �?e ne bi že en dan prej zaprli radnje. Žalostno se vrnem v Chinatown, kjer je, kot vedno, veselo. Poleg zabavnih trgovinic, ki prodajajo vse kar bi hotel, in Å¡e ve�? �?esar ne bi, so tu Å¡e Å¡tanti z vso mogo�?o kramo in Å¡tanti s hrano. Za nekaj drobiža dobiÅ¡ ogromno skledo nudelcev v juhi s poljubnimi dodatki. S skledo v roki se stla�?im med lokalce za zabasanimi mizami in si dan polepÅ¡am z impromptu tekmovanjem kdo lahko na bolj ogaben na�?in posreba svoje nudelce, s kitajskim o�?ancem, ki sedi nasproti mene. Chinatown je res neomejen vir zabave. Ko se naveli�?aÅ¡ pouli�?nega direndaja, lahko zavijeÅ¡ v specializirane trgovinice za Å¡e malo ve�? heca. V kitajsko lekarno zvedeti za kaj vse je dober ginseng (za vse!), v feng shui trgovino zvedeti kako v novem letu konja opremiti stanovanje (�?e si tiger moraÅ¡ v SV kot sobe postaviti ovco in zaj�?ka (hmm, da ni bilo to samo zato, ker sem bil oble�?en v NZ majico?), v trgovino s �?ajem na en zastonj lon�?ek zelenega �?aja za zdravje in sre�?o, v trgovino z živalmi po psa za ve�?erjo, v kaligrafsko delavnico preveriti �?e novo pridobljeni kitajski tattoo res pomeni “Arhitekt” in ne “jebiveter” (samo hecam se mama, hecam, v resnici me je zanimalo, �?e ne bi bilo morda “Gvardijan�?i�?” hitreje napisati s pismenkami kot v latinici)… Skratka, zabave za cel teden.

KL bi bil torej prav posre�?en, �?e ne bi bilo dveh re�?i: prva je klima- tu je bolj vro�?e kot v savni in bolj soparno kot v turÅ¡ki kopeli, druga pa je dejstvo, da so lastniki poceni guesthouseov o�?itno vsi gojenci Pol Potove Å¡ole hotelirstva. V visokih in ozkih stavbah so ob dolgih hodnikih nanizane sobe, brez oken, brez A/C, s popolnoma neadekvatnimi ventilatorji, s starimi železnimi pogradi (ki so bili verjetno kupljeni second-hand, ko so zaprli S21, z jogiji zavitimi v plastiko (verjetno zgolj z namenom prakti�?no prikazati koliko teko�?ine lahko �?ez no�? izgubiÅ¡ s potenjem) in z WC-tuÅ¡ kombinacijo, ki je tako majhna, da dobesedno stojiÅ¡ na �?ucavcu, ko se tuÅ¡iraÅ¡. No, vse le ni tako grozno – Full Moon Lodge ima na strehi urejeno teraso, z ventilatorji, revijami, Å¡ahom in reziden�?no kolonijo podgan (vidite, Å¡e podgane so raje na strehi kot v sobah). Ko se proti ve�?eru vrnem v hostel, ugotovim, da so se �?ez dan lotili beljenja. Sicer odli�?na in hvalevredna ideja, ampak renovacije so se lotili brez obzira na goste; ni�? strateÅ¡kih premikov praznih postelj ali beljenja praznih sob. Pograde malo odmakneÅ¡ od stene pa je, gostje bodo v hlapih barve kve�?jemu bolje spali in se malo manj pritoževali. Moj prej prostostoje�?i pograd je zdaj stla�?en nekje na sredi nepregledne planjave plasti�?nih jogijev. ÄŒe drugega ne, odli�?en na�?in, da prisiliÅ¡ goste da se pobliže spoznajo, levo in desno od mene spita dve norveÅ¡ki valkiri (žal iz Wagnerja in ne vikingÅ¡ke mitologije). Zadnje misli pred spanjem: upam, da nas jutri ne bodo odpeljali delati na polja.

V nedeljo grem enkrat za spremembo drugam kot v Chinatown, in sicer mimo Merdeka square (a se samo meni zdi, ali je “merdeka” res ponesre�?ena beseda za “neodvisnost”?), sredi katerega Å¡trli v nebo najviÅ¡ji prostostoje�?i drog za zastavo na svetu. Pri vseh teh najviÅ¡jih, najdaljÅ¡ih, najve�?jih,… se �?lovek res vpraÅ¡a za kakÅ¡ne komplekse kompenzirajo malezijci. Mimo Masjid Jamek ,simpati�?ne male džamije, obdane s palmami in velikimi neboti�?niki in kon�?no v Little India: “Ooooh, a thousand pities upon me, but it is so boring here”.

Pa naj kdo re�?e, da pri raziskovanju KL nisem temeljit. Manj zagrizeni bi obiskali Chinatown, Little Indio in neboti�?nike pa bi rekli “dovolj!”, bolj zavzeti bi Å¡li tudi v parke in muzeje, a le najve�?ji korenjaki obiš�?ejo tudi bolnice. Oz. le korenjaki, ki se zjutraj ne po�?utijo prav ni�? korenjaÅ¡ko. Tako slu�?ajno nanese, da se med temi vro�?i�?nimi korenjaki znajdem tudi jaz. A ste kdaj opazili, kako lahko LP cela poglavja trati o tem, kateri Å¡tanti s hrano so boljÅ¡i, ne glede na to, da jih je nemogo�?e najti oz. lo�?iti od vseh drugih Å¡tantov, o pomembnih stvareh kot so zdravniki, pa ni�? kaj dosti ne pove? No, Sentosa Medical Centre je �?isto OK, v dveh urah sem sprocesiran skozi laboratorije in konzultacije in oborožen s pilulami. Uprem se skuÅ¡njavi, da bi se drl “Tifusari! Za mnom!” in grem nazaj v guesthouse pogledat kakÅ¡no zoprnijo so pripravili danes.

Dan kasneje mi kon�?no uspe priti tudi v petronas towers. sicer še vedno ne do vrha, ampak tudi skybridge je zaskrbljujo�?e visoko. Stolpa sta obadva visoka 452m, oziroma 88 nadstropij + 73.5m visoka špica. Vzelo jim je 7 let od za�?etka planiranja do vselitve. Skybridge povezuje 41 in 42 nadstropje, na višini 170m. Brrr, višje kot bi pravzaprav hotel biti, sploh ko ugotoviš, da so vsi ostali, sicer impresivni neboti�?niki, zdaj dale�? pod tabo.

Tanah Rata, Cameron Highlands
Cameron highlands je valovito hribovje, od cca 1400 do 2000m visoko, kjer med meglicami uspevajo jungla, orhideje, za azijce eksoti�?ne stvari kot so jagode, predvsem pa ogromne plantaže �?aja. Valoviti hribi, povsem prekriti z zivozelenim tepihom �?ajnih grmi�?kov, med katerimi hodijo ljudje in nabirajo vrÅ¡i�?ke. Vam povem, ob pogledu na ves ta kofein, �?loveku kar srce hitreje zabije in se za�?nejo tresti roke. K sre�?i ima vsaka plantaža tudi lokal�?ek, kjer lahko kofeinski odvisneži dobijo svojo dnevno dozo, preden gredo na brezpla�?en obisk “tovarne”. Nabirajo ve�?inoma orange pekoe, “z zna�?ilnim highlandskim okusom”, naredijo nekaj malega lapsang souchonga, earl greya in oolonga, za bolj peti�?ne kupce naberejo in predelajo tudi nekaj FTGFOP listja (far too good for ordinary people – kaj to�?no to res pomeni se trenutno ne spomnim). Rahlo me pa mede dejstvo, da prodajajo tudi “Kenya” in “Darjeeling”, kar se je meni vedno zdela zelo geografska apelacija (in roko na srce, ne vidim kako bi bilo to lahko “nabrano/predelano po kenijski/dargeelinski metodi”). Seveda pa v tovarni lahko vidiÅ¡ tudi kako se dobi �?aj za �?ajne vre�?ke. Sicer je res logi�?no, da je v povpre�?ni �?ajni vre�?ki “tea dust”, ampak nikoli pravzaprav ne pomisliÅ¡, kako do tega prahu pridejo, kajne? No, to�?no tako, kot si najbolj ne bi želel – na koncu dneva se pomete tovarno, ki je pa�? polna prahu, ki je bil prefin za sortirna sita oziroma ki leti iz suÅ¡ilnih,… miz. Ta-daaa! Tako se dobi �?aj, ki je dovolj drobno zmlet, da se obnese v vre�?kah. Logi�?no potem, da so vre�?ke poceni, medtem ko Garden tea (njihov ftgfop �?aj, ki ga cele dneve ro�?no sortirajo stare tete z desetletji izkuÅ¡enj in natreniranim o�?esom, ki takoj lo�?i koš�?ek suhega lista od koš�?ka najboljÅ¡e kvalitete) prodajajo po 1000 do 1500sit/100g.

Kjer ne raste �?aj (in ponekod seveda jagode in orhideje), hribe prekriva gosta jungla. Skozi katero se vije neÅ¡teto potk, od ležernih polurnih sprehodov, do napornih celodnevnih avantur. Tole se sicer sliÅ¡i bolj zabavno kot v resnici je, saj je bujno rastlinje tako gosto, da ve�?ino �?asa ne vidiÅ¡ prav ni�?esar razen ozkega kroga zelenja, ki te obdaja (in to zelenja dvomljive kapacitete za razburjanje turistov). Tako je, �?e se sprehajaÅ¡ sam, �?e greÅ¡ pa na sprehod z “Jungle Georgeom”, je pa vse druga�?e. Jungle George je star ekscentri�?ni avstralec, ki je v Å¡estdesetih tu naokoli haral z britansko vojsko, zdaj gre pa vsak dan ob 10h na sprehod, pridruži se mu pa lahko kdor ho�?e, “the more the merrier” pravi. Kljub komentarjem v guestbookih po hostlih v stilu “Jungle George left us for dead” in redni paradi zvitih gležnjev in podobnega, je tole taboljÅ¡a re�? – zastonj ogledi hoste pod vodstvom profesionalca. Razen homo sp. sicer Å¡e vedno ne vidiÅ¡ nobene živali, ampak se pa lahko dobro upehaÅ¡ in narediÅ¡ prostor za kosilo.

Ja, spet smo pri hrani. Pa kaj morem, tu se da res dobro, obilno in kar je najbolj pomembno, poceni jesti. ÄŒe v Penangu prevladujejo kitajci, so v Cameron Highlands doma predvsem indijci. Tako se dan za�?ne z roti canai (nekakÅ¡na pala�?inkasta zadeva z dodatki), za kosilo tandoori chicken, za ve�?erjo pa tanajbojÅ¡e: banana leaf meal – za fiksno ceno predte postavijo kos bananinega lista, nakar nanj stresejo riž, porcijo jogurta, porcijo vegi curryja, porcijo mesnega curryja, lon�?ek dhaala in en chapati. ZavihaÅ¡ rokave in poskusiÅ¡ vso to hrano s prsti prenesti v usta ne da bi jo med potjo ve�?ina spolzela do komolca in naprej. Hrane ti kar naprej spet in spet prinaÅ¡ajo Å¡e, vse dokler ne zložiÅ¡ svojega bananinega lista. Me zanima koliko turistov se je razpo�?ilo, preden so dojeli ta trik. Meni je trajalo tri vedno bolj zmedene repeteje, preden sem ugotovil, da imajo vsi gosti, ki ne jejo ve�?, pred seboj zme�?kan list.

Penang – Cameron Highlands
V Maleziji so sicer busi povsem na nivoju, celo tako na nivoju, da moraÅ¡ kakÅ¡en dan vnaprej rezervirati sedež, ker na bus res spustijo samo toliko ljudi kot je sedežev. Å koda le, da je Å¡ofer busa oÄ?itno obiskoval javansko avtoÅ¡olo. Po avtocesti proti jugu se cijazimo 40km/h, ker se Å¡ofer igra s svojo družino, ki sedi za njim. Ko pa zavije z avtoceste na vijugasto gorsko stranpot, ki gre proti Cameron Highlandsom, je pa vse drugaÄ?e. ÄŒe je po avtocesti bil driving miss Daisy, je na gorskem kolovozu kot Colin McRae na speedu. Gume Å¡kripajo po mokri cesti, Å¡ofer je tako kul, da mora prižgati cigaret, kljub temu, da je prej skoraj z busa vrgel dva lokalca, ki sta kadila. Da je pa zabava popolna, se vsake toliko ugasnejo vse luÄ?i na avtobusu, vkljuÄ?no z žarometi. Cesta je taka, da je v primerjavi z njo cesta na VrÅ¡iÄ? Å¡iroka in ravna, ampak to Å¡oferja ne sekira pretirano, kljub temu, da je zunaj že Ä?rnoÄ?rna tema, drvi s polno paro naprej, oÄ?itno poln vere, da se bodo žarometi prižgali preden zgrmimo mimo naslednjega ovinka.
Ko konÄ?no pridemo v Tanah Rato, je že polnoÄ? in izkaže se, da je mesto nabito polno turistov in da ni prazne postelje za noben denar. Povsod so na razpolago le Å¡e tla in TV sobe. Eh, Ä?e ni druge izbire… Izkaže se, da je TV soba v Twin Pines guesthouseu prav udobna, Ä?eprav si jo delim Å¡e s kakimi osmimi drugimi brezdomci.

Penang
Dovolj! Dovolj! Dovolj nudelcev in dragon ball piÅ¡kotov! Dovolj spring rollov! Sicer je treba plaÄ?ati, ampak na drugem koncu mesta je Little India, kjer za smeÅ¡ne denarje dobiÅ¡ porcijo tandoori chickna z naanom. Mana z nebes, sploh Ä?e poplakneÅ¡ z vrtniÄ?nim lassijem (nekakÅ¡en jogurtni shake). Kot sem verjetno že omenil – Penang je raj na zemlji, Ä?e imaÅ¡ rad kitajsko, indijsko ali malajsko hrano. Ali pa hrano kar tako. Preden dokonÄ?no pustim kitajsko novo leto za sabo, je treba obiskati Å¡e Kek Lok Si tempelj – najveÄ?ji kitajski tempelj na Penangu. Ki ga je treba videti, Ä?e hoÄ?ete verjeti. NiÄ? tratenja energije z vso mraÄ?no, bogabojeÄ?o, “Sveti-kraji-zato-bodimo-ponižni” traparijo. Vse barve mavrice, seveda v odtenkih, ki jih ne bi naÅ¡li v nobeni mavrici, ki da kaj nase. NiÄ? atmosferske bazilikalne osvetljave ipd., osvetljava sicer je, atmosfera tudi, ampak atmosfera lunaparka na LSDju. Dovolj kitajskih lampijonÄ?kov za opremit vse kitajske restavracije sveta, za povrh pa Å¡e 30m visoka pagoda, ki so jo zaÄ?eli graditi v kitajskem slogu, nadaljevali v tajskem in konÄ?ali v burmanskem. In nato celo stvar okrasili s tisoÄ?imi lunapark neonk.

Penang
In Å¡e ni konec. Uradnega žura je konec, ampak naslednje dneve sledi malo morje “open house” žurov, ki jih organizirajo razne kitajske skupnosti ipd. V raznih klubskih prostorih spet dajejo zastonj hrano, in vsi so dobrodoÅ¡li, Ä?e le morejo prenaÅ¡ati levje plese. Pravijo tudi, da lahko potrkaÅ¡ na katerakoli vrata, se zadereÅ¡ “gong xi fa cai!” pa dobiÅ¡ nekaj hrane in “Ang Pow” – darilo – mala rdeÄ?e kuvertica z darilom denarja. Taka je paÄ? stara navada. In Ä?e mene vpraÅ¡ate, bi težko naÅ¡li boljÅ¡o. Slovenskemu barbaru kot sem jaz je pa vseeno malo nerodno trkati na vrata popolnih neznancev, sploh ker nisem prepriÄ?an, da se moja rendicija “gong xi fa cai” res sliÅ¡i kot “SreÄ?no novo leto!” in ne kot “da bi se vam umazana kamela usedla v zajtrk!”

Penang
Pozabite petarde, kitajci znajo narediti žur. V Fort Cornwallisu (stari utrdbi sredi mesta) danes organizira žur kitajski chief minister. Polovico povrÅ¡ine zavzemajo mize in stoli, drugo polovico pa Å¡tanti s hrano. Ki je zastonj. Å e enkrat: ZASTONJ! In to kolikor moreÅ¡ zbasati vase. OÄ?itno nisem edini, ki ni vajen takih reÄ?i, saj se okoli mene potika cel kup zahodnjakov z obloženimi krožniki in zmedeno zadovoljnimi izrazi na obrazu. Seveda je poskrbljeno tudi za kulturo: skupine ljudi v svilenih kimonih bobnajo, pleÅ¡ejo levi, igra tradicionalna kitajska godba (verjetno tudi z namenom preganjanja demonov in/ali turistov) in Å¡e pa Å¡e. Doma bi ti za tak žur najprej ocolali nesramno vstopnino, potem bi ti pa notri za vsako stvar zaraÄ?unali Å¡e trikrat veÄ? kot kje drugje, na odru bi se pa drli Pop design. Tu ti za slovo poklonijo Å¡e kolikor hoÄ?eÅ¡ “gong xi fa cai” mandarin, zavitih v rdeÄ? celofan.

Penang
O�?itno se je moja sre�?a s festivali obrnila. Jutri je namre�? kitajsko novo leto. In Penang je menda taboljši kraj za to doživetje. Mesto je na prvi pogled mrtvo, le lampijon�?ki in drugi rde�?i okraski kažejo, da se bo nekaj dogajalo.

Odsoten in zbegan, kot si lahko le po dvodnevni vožnji na busu, se zatopljen v svoj komatozni svet podam iskati posteljo, ko predme sko�?i pisana maska zmaja (hmm… al je lev? no, ostanimo pri “pisana maska”), prižge par metrov dolgo pletenico petard in mi jo vrže pod noge. Pomemben nasvet: �?e ne ljubite petard z vsem srcem, se izogibajte kitajskemu novemu letu. Glasno pokanje menda prežene vse demone in zagotovi uspeÅ¡no novo leto. Kitajski demoni imajo o�?itno mo�?nejÅ¡e živce kot jaz, �?e se vsako leto vra�?ajo. ÄŒe bi bil jaz demon, bi že zdavnaj spakiral kufre in Å¡el kam drugam ljudem greniti življenje. Kam, kjer nimajo toliko petard, recimo v Fužine.

Bangkok – Penang
V znanstveni fantastiki ljudje medzvezdne razdalje vedno premoÅ¡Ä?ajo v globoko zmrznjenem spancu. Na Tajskem SciFi postane resniÄ?nost. AirCon na dolgoprogaÅ¡ih ima oÄ?itno res samo dve nastavitve: “deep freeze” in “suspended animation”. Zato pa so busi tako veliki – nekje mora biti prostor za sode tekoÄ?ega duÅ¡ika. ÄŒlovek bi pomislil, da bi nekdo dojel, da nekaj ne Å¡tima, Ä?e ljudje, ki do busa pridejo vsi prepoteni v kratkih hlaÄ?ah, majicah in sandalih, pet minut po vstopu na busu, obleÄ?ejo dolge hlaÄ?e, volnene nogavice, fleece in zimske Ä?evlje in se na debelo zavijejo v odeje in spalne vreÄ?e. ÄŒe nagrabiÅ¡ dovolj odej se prav dobro spi, Ä?e pa ne pa… ZapreÅ¡ oÄ?i v Bangkoku in ko jih naslednjiÄ? odpreÅ¡, si že v Surathaniju. Kjer te pretresejo na minibus, zategnejo na drugo stran mesta, presedejo na nov minibus, te zategnejo spet Ä?ez mesto nazaj do tam kjer si zaÄ?el, s tretjim minibusom Å¡e nekam drugam, in po cca Å¡tirih ali petih minibusih oÄ?itno en minibus konÄ?no razvije “escape velocity” in gremo ven iz Surathanija proti jugu. Vse do Hat Yaija, kjer se cela zgodba z minibusi ponovi Å¡e enkrat. Potem smo pa konÄ?no na poti proti Maleziji.

Bangkok
Ste kdaj opazili, da imajo razliÄ?ni kraji razliÄ?ne uniforme za turiste in backpackerje? Na NZ vsak hostel izgleda kot modna revija goretexa, fleeceov in hlaÄ? z zadrgo na kolenih, v Bangkoku pa nisi kul, Ä?e nimas dreadov, kakÅ¡nega tattooja, pol tone obeskov in Ä?e nisi obleÄ?en v neke kao “lokalne” pižamaste, hipijaste cote (tole bi bila uniforma popotnikov na daljÅ¡i rok), ali vsaj v tajsko red bull majico (tole pa nosijo vsi partedenski turisti). Nepregledna masa ljudi, ki se na vse pretege trudi poÄ?eti nekaj drugaÄ?nega in biti Ä?imbolj drugaÄ?na kot bi bila doma, pa izpade samo kot velika Ä?reda ovc. Ali to, ali se pa v Bangkoku drenjajo vsi new age Ä?udaki in ostanki hipijev, kar jih premore svet. Sicer pa je dogajanje na Khao San Rd isto kot v Kuti, do neke mere na Gili Trawanganu, v Vang Viengu, Ko Samuiju in vseh od turistov, ki se trudijo biti kul, preobleganih krajih.
No, saj ni tako hudo, se pa pozna, da je Bangkok že desetletja najbolj “on the beaten track” od vseh krajev sveta. In da se je skozi leta razvil cel backpackerski ghetto, v celoti posveÄ?en “kolk sem jest kul, glejte kako sem avanturistiÄ?en ker sem prilezel do tajske” in “jest sem na tajskem, a sem party animal, al ne?”.

Sukhothai – Bangkok
Popolnoma predan cilju smrti zaradi ueberdose watov in bud (poleg plesa tisoÄ?ih tanÄ?ic ugotavljam, da obstaja tudi smrt tisoÄ?ih bud), se zjutraj namenim proti Ayuthayi. Po Å¡estih urah na busu se zbudim in zavem, da sem v Bangkoku. Kaj za…?! Nikjer vmes ni bilo oÄ?itne postaje, ki bi turistu kot sem jaz, dala vedeti da je priÅ¡el v Ayuthayo. In vsi lokalci, ki so na zaÄ?etku tako zagrizeno spraÅ¡evali “whe’e you go?”, so se kasneje izkazali za popolnoma neuporabne. Ura je pozna, Ä?e Å¡e enkrat poskusim sreÄ?o proti Ayuthayi, se lahko spet znajdem v Sukhothaiju ali kje popolnoma sredi niÄ?esar ob polnoÄ?i. Ali to, ali mi pa isto poÄ?elo, ki dostavlja priroÄ?ne tuktuke ob zakotnih mejnih prehodih, hoÄ?e povedati, da ni pravi Ä?as za Ayuthayo. Pa niÄ?, smo kjer smo in od kle gremo dalje.