Archive for December, 2001

Bangkok, Oriental setting…

Monday, December 31st, 2001

Bangkok
…and the city don’t know what the city is getting…

Po zelo udobnem celono�?nem busu, s hrano, delujo�?im WCjem in predvsem brez karaok se 31. zjutraj znajdeva v Bangkoku in se nastaniva blizu zloglasnega Khao Sana, kjer se dogaja ve�?ina spodobnega backpackerska življenja in kjer lahko kupiš vse kar veš in še kaj. Na spisku nakupov so recimo ISIC kartice za naslednjih par let, novinarske in fotografske akreditacije in še kaj (bi kdo morda kakšno diplomo?).
Ve�?ino novoletne zabave preživiva v obcestnem kafi�?u (pravzaprav na-cestnem, saj sestoji samo iz par miz v vogalu ceste), obkrožena s trumami backpackerjev, oble�?enih v tajske red-bull maj�?ke. Kafi�? ni kar tako – ima tudi WC, ki pa je tako dale�? in tako dobro skrit, da ti mora kdo pokazati pot. Nazaj ven seveda moraÅ¡ najti sam, kar hkrati služi tudi kot alkotest – po moje po ve�? kot parih kozarcih beer chang ne najdeÅ¡ nikoli ve�? ven iz labirinta.

Sledi par dni relativno lenobnega zabuÅ¡avanja, �?akajo�? na kamboÅ¡ko in laoÅ¡ko vizo. Dneve si polnim z obiskovanjem templjev in podobnega. V kraljevi pala�?i, kjer se �?lovek vpraÅ¡a, �?e strehe res rabijo toliko ki�?astih zlatih rogov in izrastkov, lahko v ki�?astem templju, ki izgleda kot bi ga kakÅ¡na branjevka zavila v zlato alu-folijo, vidite recimo smaragdnega budo, ki ni smaragden ampak iz žada. Zadaj za pala�?o je Wat Pho – najstarejÅ¡i in najve�?ji tempelj v Bangkoku, katerega glavna atrakcija je tajska zdravilna masaža in 46m dolg leže�?i buda, s podplati iz biserne matice (matr so si dali duÅ¡ka!). Okoli osrednje zgradbe je Å¡e cel kup stup, ki so tako straÅ¡no ki�?aste, da so že spet fajn. “Zuckerbackerei” niti blizu ne pride adekvatnemu opisu teh monumentov ki�?a.

26-24.jpg

En dan se �?isto navduÅ¡ena in vsa entuziasti�?na podava na pot skozi živahne ulice Bangkoka, tistih koncih, kjer ni 100% ljudi zaposlenih s turizmom. Presenetljivo naju pot samo enkrat pelje �?ez najbolj neverjeten sindrom azijskih velemest: 14 pasovnico, polno divjega, neurejenega prometa, brez urejenega prehoda za peÅ¡ce ali semaforja. (“svoje popotne dni je kon�?al nelo�?ljivo integriran s prednjim delom tuk-tuka”). Po dolgem in napornem potepu – Bane je eden tistih ljudi, ki imajo nerazumljivo potrebo vsakih 25m gledati na zemljevid, obenem pa je o�?itno nesposoben hkrati misliti o tem, kje je in kam bi rad Å¡el. Skupaj s kvaliteto zraka v Bangkoku, peklensko vro�?ino in mojo straÅ¡no netolerantnostjo do ljudi, ki ho�?ejo na vsakem križiš�?u zaviti pre�? od smeri v katero ho�?ejo res iti, sva se templju bližala že zelo upehana, da ne re�?em kar vnebovpijo�?e te�?na. In to Å¡e ni bilo vse – kljub mojim o�?itno superiornim navigacijskim sposobnostim (to, da sem enkrat povsem nehote spravil en avto ljudi po strmem makadamu na 2197m visok gorski prelaz je že zdavnaj pozabljeno, kajne?), Wat Traimit nikakor ni hotel biti tam, kjer bi moral biti. Kon�?no najdeva tempelj zlatega bude, se sezujeva, pla�?ava vstopnino, vstopiva, in vse kar lahko re�?em je, da ve�? kot pet-tonski buddha iz �?istega zlata ni niti približno tako impresiven kot bi se morda najprej zdelo. Nazaj domov se vrneva z re�?nim taksijem, s katerega se povsem nepri�?akovano streseva celo na najbližji postaji domov. Nepri�?akovano pa�? zato, ker najin ažuren zemljevid Bangkoka, te najine postaje sploh ne omenja. (in ko smo ravno pri tem – tudi vse ostale postaje so nama bile uganka).

Dobro jutro!

Saturday, December 29th, 2001

Ao Nang/Krabi
Zjutraj Å¡e temeljito zaspan odprem vrata bungalowa in se skoraj spotaknem Ä?ez kakÅ¡en meter dolgo, tanko rjavo kaÄ?o, ki Ä?ez najino teraso hiti po svojih opravkih. No, tudi tako se da zbuditi, kdo rabi kavico ali Ä?aj? Pravzaprav nesramen opomin, da sem spet v krajih kjer je mati narava kruto nastrojena do življenja. Medtem ko pretresen iÅ¡Ä?em stol, kjer bi se lahko v miru sprijaznil s tem dejstvom, v samih spodnjicah iz postelje plane Bane, ki se z bojnim krikom “kaÄ?a? kje?” ves entuziastiÄ?en poloti iskanja dotiÄ?ne zveri. Sam sicer nimam kaj dosti proti kaÄ?am, ampak preganjal jih ne bi, Å¡e manj pa bi me zaradi njih zvlekli iz postelje. ÄŒlovek neslutenih razsežnosti, tale naÅ¡ Bane. Plaža tu ob oseki bolj spominja na blatno moÄ?virje, druga glavna zabava te dni pa je full moon party. Ko ugotoviva, da full moon party ni ravno najina skodelica Ä?aja (morda bi moral reÄ?i najin kupÄ?ek extasyja), se odloÄ?iva, da bova novo leto doÄ?akala kar v Bangkoku, kjer vsaj jaz upam, da zjutraj za bujenje lahko dobiÅ¡ kavo namesto strupenjaÄ?e na verandi.

Busi – Thai style

Friday, December 28th, 2001

Koh Samui – Krabi
PriÄ?akujoÄ? udobne vožnje preko Tajske na zahodno obalo, na najino veliko žalost naletiva samo na nabitega lokalca, ki se ustavi v vsaki luknji za zabavo pa na televiziji (zakaj ima razsut lokalni bus televizijo se vpraÅ¡ate? vragsigavedi, paÄ? Å¡e ena od velikih skrivnosti življenja) vrtijo glasne in vreÅ¡Ä?eÄ?e tajske karaoke. NaslednjiÄ? se zaradi mene lahko peljeva na takem busu brez karaok, morda bo cenejÅ¡i.
Krabi je na tistem koncu Tajske, kjer se iz vode, pa tudi iz celine, strmo dvigajo beli skladi apnenca, ki tvorijo fantastiÄ?na otoÄ?ja, polna Ä?eri, ovekoveÄ?enih med drugim tudi v 007 filmu, in bolj recentno v The Beach.

Smisel življenja je ležanje na plaži

Wednesday, December 26th, 2001

Koh Samui
ÄŒe najdete bolj prijeten kotiÄ?ek sveta za preživeti dan po božiÄ?nih ekscesih, mi prosim povejte. Ležim v viseÄ?i mreži, pod mano je bel pesek, par metrov preÄ? morje, nad mano se v sapici zibljejo veje fikusa, life is good. (In oÄ?itno sva vÄ?eraj pustila živih dovolj možganskih celic, da se nisem namestil pod kokos).

Bane, here I come

Tuesday, December 25th, 2001

Penang – Surathani – Koh Samui
Na božiÄ?ni dan se zbudim, ugotovim, da je božiÄ?ek oÄ?itno imel probleme kam mi dostaviti darila, zato praznih rok odrinem proti Tajski, bolj toÄ?no na otok Samui, s trajektom kako uro proti vzhodu od celine. Dolgo in dolgoÄ?asno pot poživi le pavza pred mejo, kjer me na vso moÄ? fascinira menjalnica, ki menja malezijske ringgite v tajske bahte in obratno, ampak samo doloÄ?ene vsote, katerih nobena ni okrogla (tako recimo za 170RM dobite 2048B in obratno, ne morete pa zamenjati 2000B ali 200RM, ne gre pa konec!).
Ko že v trdi temi konÄ?no najdem New Weekender Villa, se izkaže, da mi je božiÄ?ek letos za darilo oÄ?itno prinesel Baneta. Kaj Ä?mo, z božiÄ?kovimi darili je treba biti zadovoljen, pa Ä?eprav dobiÅ¡ parkeljna.
Veselje ob snidenju poplakneva s pivom, kar naju tako zamoti, da pozabiva naroÄ?iti hrano, preden zaprejo kuhinjo, zato se božiÄ?na veÄ?erja sestoji iz zastonj ostankov (sicer odliÄ?nih), ki nam jih pri sosednjem lokalu donirajo iz (prav tako že zaprte) kuhinje.

Sem pa Å¡e pridemo

Monday, December 24th, 2001

Georgetown
ÄŒisto nevede sem padel v kulinariÄ?no meko. OdliÄ?ne hrane vseh narodnosti najdeÅ¡ poceni na vsakem vogalu. Å e posebej mi je vÅ¡eÄ? “curry kapitan”, ki zaÄ?uda ne vsebuje prav nobenega kapitana (curry fish, curry prawn, curry chicken,… vsi vsebujejo kar reklamirajo). Vseprisoten smrad pa da vedeti, da sem spet v deželi duriana. Oh joy! Oh happiness! ResniÄ?no veselje me pa obide ko ugotovim, da je prava sezona za rambutane. Rambutan mora biti sadež, s katerim so se bogovi dokonÄ?no odkupili za durian. ÄŒe ga Å¡e niste videli: obleÄ?en je v varovalno srajÄ?ko, ki izgleda kot ena tistih reÄ?i, s katerimi hoÄ?e mati narava reÄ?i “ne tega jest, slabo boÅ¡ konÄ?al” – namreÄ?, Å¡e najbolj spominja na malo veÄ?ji divji kostanj, s kake dvakrat daljÅ¡imi mehkimi “bodicami”, le da je skoraj fosforescenÄ?no rdeÄ?e barve, bodice so pa živo zeleno-rumene. Nekaj takega kot bi kdo naredil plastiÄ?en model hudega virusa za otrokom kazat. Znotraj je belo meso, Å¡e najbolj podobno liciju, naravnost nebeÅ¡kega okusa.

Na sever

Sunday, December 23rd, 2001

Kuala Lumpur – Penang
Novo leto se bliža in cenjenemu tovariÅ¡u Banetu sem rekel, da ga bom na Tajskem naÅ¡el Å¡e letos, zato jo popoldne z vlakom odkurim proti severu Malezije. Vlak se pelje skozi plantažo za plantažo palm, katerih dolgÄ?as poživi le obÄ?asna plantaža kavÄ?ukovcev. ÄŒlovek po NZ povsem pozabi, da kako je lahko pokrajina dolgoÄ?asna.
Penang je mali otoÄ?ek na zahodni obali Malezije, ki je najstarejÅ¡a britanska kolonija daleÄ? naokoli (starejÅ¡a od Singaporea in Melake). Že stoletja slovi kot premožno zavetiÅ¡Ä?e trgovcev, sanjaÄ?ev, umetnikov, disidentov in ostalih rogoviležev. Celo Sun Yat Sen je bival v Georgetownu, ko je planiral zdraho in prevrat v Kantonu. Kot je priÄ?akovati je Penang poln starih vil, templjev vseh religij in malih kitajskih trgovinic. Z malo domiÅ¡ljije (no, dobro, pravzaprav z veliko domiÅ¡ljije), si lahko predstavljate, da se mesto v zadnjih sto letih ni niÄ? spremenilo. DomiÅ¡ljijo rabite, da odmislite legije minibusov, tuk-tukov, kadeÄ?ih in smrdeÄ?ih tovornjakov in drugih krip, ki polnijo ulice.

Asia, here I come

Friday, December 21st, 2001

Kuala Lumpur
Prvi vtis: KLIA je fantastiÄ?no, ogromno, impresivno, moderno letaliÅ¡Ä?e, ki ti modernosti navkljub, da vedeti da si priÅ¡el v Azijo. Tako, moderno Azijo, polhno denarja. Bus v mesto gre mimo dirkaliÅ¡Ä?a v Sepengu in te odvrže na postaji lahke mestne železnice, ki ji vsi turisti reÄ?ejo monorail, kljub temu da ima dva tira. Kdo bi vedel, morda je uradno ime (LRT) prekomplicirano…

Izstopim v Chinatownu, kjer ugotovim, da vseeno ni vse tako zahodnjaÅ¡ko, pospravljeno in z denarjem obloženo, kot bi si mislil na prvi pogled. Nekako sem sicer priÄ?akoval, da bo Malezija dokaj podobna Indoneziji, Ä?e drugega ne, zaradi skoraj istega jezika in iste veÄ?inske vere, pa ni. Najbolj oÄ?itna razlika je, da tu stvari res funkcionirajo in da te kot turista ne gleda celo mesto kot premiÄ?no skladovnico denarja, ampak zgolj kot Å¡e eno truplo v množici mnogih. Å e bolj pomembno pa je dejstvo, da je Malezija veliko bolj kozmopolitanska – v Indoneziji so povsod samo ali Javanci, ali Balinezijci, ali Lomobozani ali… in niÄ? drugega, tu pa živi Å¡e cela gora kitajcev, indijcev in drugih, ki so vsi s sabo prinesli svojo kulturo, vero, in najbolj pomembno – tudi kuhinjo. Morda plehek pristop, ampak samo od templjev se ne da živeti.

Podprt z veliko porcijo mie gorenga se odpravim v zlati trikotnik. Žal ne zloglasni zlati trikotnik, poln opija, med Tajsko, Laosom in Myanmarom (to pride kasneje), ampak v osrednji business center v KL. Kjer stojijo Petronas towers – najviÅ¡ji, ali pa tudi ne (odvisno kaj Å¡tejeÅ¡), stolpnici na svetu. V živo so ravno tako grde kot na fotkah, Ä?e ne Å¡e bolj, po drugi strani pa se mi vedno bolj zdi, da se zdijo grde samo zato, ker nekako ne izgledajo kot bi zahodnjak priÄ?akoval od takega high-tech dosežka. ÄŒe gledaÅ¡ nanje kot na islamsko arhitekturo, so kar posreÄ?ene. Vsaj tista polovica, ki se jo vidi. Brez heca, zadeva je tako visoka, da jo je danes veÄ? kot polovica izginila v oblakih.
Cela Ä?etrt je bleÅ¡Ä?eÄ?e Ä?ista in poploÄ?ena s keramiko in marmorjem. Ko hodeÄ? po mokri klanÄ?ini naredim trojno salto in konÄ?am na odrgnjenih kolenih, mi je v skromno uteho, da vsem tehnoloÅ¡kim in konstrukcijskim dosežkom navkljub, doloÄ?enih stvari Å¡e vedno ne obvladajo – vsa ta keramika in marmor se po nalivu spremeni v drsaliÅ¡Ä?e. Z veseljem jo odkurim nazaj v Little India in Chinatown, kjer so ploÄ?niki Å¡e vedno kombinacija makadama in odprte greznice. Sicer bioloÅ¡ko nedvomno bolj oporeÄ?no, ampak Å¡e vedno manj smrtonosno.

Leaving Las Vegas, eee, Auckland

Friday, December 21st, 2001

Denpasar, Bali
Na letaliÅ¡Ä?u v Denpasarju si hitro uredim karto naprej do Kuala Lumpurja za zgodaj naslednje jutro in noÄ? prespim na letaliÅ¡Ä?u. Spanje na letaliÅ¡Ä?u se mi je vedno zdelo nekaj, kar poÄ?nejo samo pravi popotniki in ne turisti na agencijskih potepih. No in seveda tudi potniki Adrie Airways in njenih bistro tempiranih letov ob 3am. Kakorkoli že, spanje na letaliÅ¡Ä?ih je rahlo over- rated.

Garuda -1

Thursday, December 20th, 2001

Auckland
Let nazaj na Bali ima postanek v Brisbane-u za par ur, tako da lahko reÄ?em, da sem za kratek Ä?as tlaÄ?il tudi avstralsko zemljo. Ta ta kratek postanek pa kljub vsemu rabim tranzitno vizo za Avstralijo (bogsigavedi zakaj), kar je bilo bistvo vÄ?erajÅ¡njih komplikacij. Pri Garudi so relativno pomembno dejstvo, da pristanemo v Brisbaneu, namreÄ? povsem pozabili omeniti. Nikjer, ampak res in sploh nikjer ne piÅ¡e da gre let via Brisbane. Niti v karti niti kje drugje. Ko sem se pritožil, da so mi, milo reÄ?eno, zajebali en dan, so rekli, da je povsem moja dolžnost, da si uredim potrebne dokumente za potovanje (kar je pravzaprav res), ampak nelogiÄ?nost tega, da Ä?e ne vem, kje me bodo vse stresli z aviona, tudi ne morem vedeti kaj vse za ene dokumente rabim, jih sploh ni motila. Kako indonezijsko od njih. Tudi katarziÄ?ne pol ure nadiranja nesposobne koke, ki je vse to zagreÅ¡ila ni pomagalo. OÄ?itno je moja dolžnost, da z nekakÅ¡nim Å¡estim Ä?utom uganem, kje vse bo Garuda pristala, preden te dostavi tja kamor hoÄ?eÅ¡ iti (spet – kako indonezijsko od njih). Aha, OK, no dobro, za vsak sluÄ?aj:
“do we stop in argentina?”
“no”
“andorra?”
“no (dobiva zmeden pogled)”
“brasil?”
“of course not, why?”
“just checking to see what other visas I might need. Canada?”
“No, why?”
Because I’m f&%#@$&@ p#@$@& off, you stupid cow, that’s why.