Archive for November, 2001

Ahh

Friday, November 30th, 2001

Picton
Picton je Å¡e vedno kul. Dva dogodka vredna omembe:
1. prespal v hostlu imenovanem Juggler’s Rest in se nauÄ?il igrati z Diablom
2. dobil email od prikupne pupe: “Call me when you get back to Auckland” MogoÄ?e pa instant pire vseeno pomeni veÄ? kot bi priÄ?akoval.

Moving on…

Thursday, November 29th, 2001

Nelson – Blenheim
Naslednji dan pup ni veÄ?, so mi pa pustile darilo – pol paketka instant pire krompirja. Sicer priznam, da ponavadi ne vem, kako razmiÅ¡ljajo prikupne pupe, ampak pol paketka instant pireja verjetno ne pomeni “dejva se kmalu spet videt”. OdloÄ?im se zapustiti pogoriÅ¡Ä?e svojega ega, zato pokliÄ?em staro znanko Sonyo iz Blenheima, ji na mobiju pustim sporoÄ?ilo v stilu “prihajam v Blenheim. Dons. MaÅ¡ kej cajta?”, upam da bo to dovolj in se namenim Å¡topati v Blenheim. SporoÄ?ilo je bilo dovolj. Sonya me je videla, ko sem imel boljÅ¡i dan. NiÄ? instant pireja – zelo dobrodoÅ¡el, tukajle je postelja (taka, udobna, s pravo posteljnino in vsem), tamle je kopalnica, tamle je kuhinja in a kaj rabiÅ¡? si laÄ?en? žejen? skodelico Ä?aja?

Civilizacija že, ma jest…

Wednesday, November 28th, 2001

Nelson
Zjutraj odprem oÄ?i in ugotovim, da se ne morem premakniti niti za milimeter. AAA! ÄŒez noÄ? me je nekaj popolnoma paraliziralo! AAA! Kaj Ä?e nikoli veÄ? ne bom Ä?util nog? (se morda pozna, da sem spet na Lariamu?). Stvari postajajo urgentne, Ä?utim namrec klic narave (kaj klic, divji krik), zato zberem pogum in se Å¡e enkrat poskusim premakniti. Kar mi celo uspe – potem pa pride, mama in ata vseh muskelfibrov. StokajoÄ? se zvrnem iz postelje in se, o groza! sreÄ?am iz oÄ?i v oÄ?i s prikupno pupo. “mwaaeerghaaabugger” je moj naslednji poskus nonÅ¡alantne Å¡armantnosti. Super. Way to go, mate. ÄŒe si vÄ?eraj ni nekaj mislila o tebi, si danes sigurno (in sigurno si ne misli “madona, kako postaven, pameten in duhovit tip”). To add insult to injury, moj dostojanstven umik iz sobe izpade kot nekakÅ¡na meÅ¡anica spazmiÄ?nega geriatriÄ?nega krevsljanja, ob spremljavi izbranih jugoslovanskih soÄ?nosti (ja, mama, vem, da me nisi tako vzgajala, ampak vÄ?asih mora to tko bit).
Ko se vrnem do sobe, spet sreÄ?am prikupno pupo, ki je to pot v spremstvu prijateljice (nedvomno v vlogi telesnega stražarja, za sluÄ?aj Ä?e homo balkanac spet izgubi zmožnost Ä?loveÅ¡kega obnaÅ¡anja). Izkaže se, da bi si rade sposodile moj mali rukzak, kajti odpravljata se na krajÅ¡i potep skozi Abel Tasman National Park. Seveda. Kar vzemita. Jaz danes ne grem nikamor.
ZveÄ?er se vrneta, in neverjetno – hoÄ?eta me povabiti na pivo (she must be one of those “good looking but no brains and/or taste in men” girls). Pupa mora biti ali obupana ali nora s potrdilom, ali pa popolnoma brez okusa. Vam prepuÅ¡Ä?am odloÄ?itev, moja je bila v slogu: “Ja, seveda bi pivo.”

Nazaj v civilizacijo

Tuesday, November 27th, 2001

St. Arnaud – Nelson
Dostavljen do hostla, kjer se izkaže, da bi bilo pri vsem tistem brodenju skozi blato, morda pametno denarnico spraviti kam drugam kot v žep na riti. Å e dobro, da je NZ denar plastiÄ?en. Naslednja pametna odloÄ?itev dneva: spim v sobi na vrhu strmih stopnic in v zgornjem pogradu. A mi bo sploh uspelo priti do postelje?
Do sobe mi je že uspelo, plezajoÄ? na pograd komaj Å¡e uspem opaziti Ä?edno novozelandÄ?anko, ki že bivakira v sobi. Z zadnjimi moÄ?mi poskusim odmomljati nekaj Å¡armantnega, kar pa pupi verjetno služi samo Å¡e kot zadnji dokaz, da je blatni zanemarjenec, s katerim je primorana deliti sobo, nekje na razvojni ravni dementnega avstralopitka. Eh ja, življenje je vÄ?asih ena sama solzna dolina.
Sledi popoln kolaps.

Travers-Sabine Trek, Ä?etrti dan

Tuesday, November 27th, 2001

Evakuacija. Lije kot iz Å¡kafa. Zavit v nepremoÄ?ljivo kramo se podam skozi bush, ki je tu izgubil Å¡e zadnjo podobnost s katerimkoli bushem kjerkoli drugje. Direkt iz SciFi ali Fantasyja. Prav tako bi lahko bil na drugem planetu. Praproti viÅ¡je kot drevesa, zverižena drevesa polna belih liÅ¡ajev, oranžni, rumeni in živozeleni mahovi, meglice in moÄ?virja. Tu nekje so verjetno doma Orci. Vse to spremlja neprestan naliv – kako hvaležen sem ko se iz oblaka prikaže Speargrass hut, s kadeÄ?im se dimnikom. Notri sta dva kiwija, ki se tudi vraÄ?ata domov, in sta me pripravljena celo zategniti do Nelsona, Ä?e jima le uspem slediti. Tako mi bo prihranjena ena noÄ? deževnega kampiranja v St. Arnaudu, zato se ju na vso moÄ? trudim dohajati. Naporno. Å e pa Å e naporno. KoliÄ?ina napora je skoraj tako neverjetna kot koliÄ?ina blata skozi katerega je treba bresti.

Travers-Sabine Trek, tretji dan

Monday, November 26th, 2001

Se spet zaÄ?ne v mokrih in mrzlih gojzerjih. Pa tudi nogavicah – corker cooker v koÄ?i ni sproduciral niti dovolj toplote za zavreti lonÄ?ek vode, kaj Å¡ele za posuÅ¡iti vse nogavice in Ä?evlje nametane okoli njega. Pot gre navzdol skozi dolino, ki po eni strani zgleda toÄ?no tako kot Trenta, po drugi strani pa povsem drugaÄ?e. Super dolina, super razgled, in nikjer sledu civilizacije. Nasploh tako super, da se 6 urni sprehod zavleÄ?e v celodnevnega. Sabine hut je simpatiÄ?na mala koÄ?ica ob jezeru, zaÄ?uda opremljena s kvalitetnim kaminom in kuriÅ¡Ä?em in celo goro polen. Žal je tudi na križiÅ¡Ä?u nekako petih trekov in je nabito polna. NiÄ? boljÅ¡ega kot 16 ljudi, ki že cel teden ni videlo tuÅ¡a. Keep the hut well ventilated. Vreme se je (kako presenetljivo) dokonÄ?no pokvarilo, tako da vzpon na Mt. Angelus in povratek domov preko Angelusa povsem odpade. ÄŒe bo vreme Å¡e naprej tako, sledi jutri hitra evakuacija via Speargrass hut (kakih 9 ur do civilizacije v lepem vremenu).

Travers-Sabine Trek, drugi dan

Sunday, November 25th, 2001

Zjutraj se vsi bosonogi žalostno prestopamo po koÄ?i in okoli ovinka gledamo kup mrzlih in mokrih gojzerjev in nogavic. KoÄ?ica je Ä?ez noÄ? izgubila Å¡e zadnjo trohico Ä?arobnosti in je zdaj le mrzla in nemarna podrtija. Edina zabavna reÄ? je “hut visitor book” – nekaj dni nazaj je en sam japonec, uboga para, ujet v snežnem metežu, v koÄ?i sam preždel tri zabave polne dni. SodeÄ? po njegovem pisanju se mu je popolnoma Å¡trenalo. Vreme je zaÄ?uda Å¡e vedno lepo, zato zberemo pogum, se obujemo, in horuk! v nove Ä?ase! in Ä?ez prelaz. Na vrhu prelaza je celo dovolj snega za kepanje – tako, zdaj imam poleg tac zmrznjene tudi roke. Potem pa – o groza! s prelaza v naslednjo dolino je kakih 1000m strmega spusta. Kar ima to dobro lastnost, da se dodobra ogrejemo, in se nam konÄ?no odtajajo tudi prsti na nogah in notranjost gojzerjev. Veselje ne traja dolgo, kajti kaj hitro se spet najde hudournik do popka in brez mostu. Pa kaj zato – do naslednje koÄ?e ne more veÄ? biti daleÄ?. Ha! pa je lahko. Ko se konÄ?no privleÄ?emo do koÄ?e je že krepko popoldne. Od tu sem sicer planiral Å¡e isti dan iti navzgor do Blue Lakea (slejkoprej bo enkrat nekje mali zemljevidek tegale, da si boste lahko predstavljali). TresoÄ?a kolena bi Å¡e prenesel, ko se zaÄ?nem odpravljati tudi rahlo rosi (pa kaj zato, Ä?e sem kaj, sem na NZ postal odporen na dež), ampak ravno ko obuvam Ä?evlje, najde Tim (nekakÅ¡na downunder inkarnacija Kekca) v koÄ?i steklenico ruma, ki jo je nekdo pustil za sabo. Vsa volja v trenutku splahni – navsezadnje res ne gre vsak dan pretiravati, kajne? Dež sicer hitro neha, ampak vmes se nas je nabralo kar nekaj, in vsi se strinjamo, da bi bilo potrebno rum porabiti. V medicinske namene seveda. Presenetljivo za kaj vse koristi. ÄŒas preganjamo z razlaganjem meni vseh prefinjenosti rugbyja (as invented by William Webb Ellis, who (when playing football) showing a fine disregard for the rules of the game, first picked up the ball and ran.)

Travers-Sabine Trek, prvi dan

Saturday, November 24th, 2001

KonÄ?no enkrat vremenska tudi zares drži, zato se zarana odpravim na zaÄ?etek treka. DoC: “the 80km Travers-Sabine Circuit reaches deep into the heart of Nelson Lakes. Tranquil beech forests, fields of waving tussocks, 2000m high mountains and clear lakes and rushing streams are highlights of the journey. The circuit requires 4-7 days to complete.
NajboljÅ¡e pri vsem tem je, da je veÄ?ino treka v dolini in za iz ene doline v naslednjo je treba le Ä?ez en uÅ¡iv prelaz, od koder sta potem dve opciji – Å¡e Ä?ez en prelaz Å¡e eno dolino bolj preÄ? od civilizacije, ali po drugi dolini nazaj proti civilizaciji (z opcijo skozi dolino ali Ä?ez Mt. Angelus). Civilizacija je v tem primeru seveda silna metropola St. Arnaud.

ZaÄ?neÅ¡ ob jezeru Rotoiti – z eno besedo: Bohinj. ToÄ?no tako kot Bohinj, le brez ceste, hotela, vikendic, cerkvic, pravzaprav Bohinj brez sploh vsega razen ene uboge peÅ¡potke okoli jezera. Ležeren jutranji sprehod in okoli 10h sem že pri Coldwater Hut. Poln mladostnega entuziazma in naivnosti se podam naprej. Hitro se izkaže, da tale trek ni najbolj briljantna ideja po tednu dežja. “Potka” se namreÄ? kaj hitro spremeni v moÄ?virje prepredeno z drseÄ?imi koreninami, markacije so pa sploh neslana Å¡ala. Moj cenjeni prijatelj, v izbranih krogih znan kot MoÄ?virniÅ¡ki, trdi da ima magiÄ?ne gojzerje, ki aktivno privlaÄ?ijo vodo, kadarkoli gre na teren. Meni se moji ne zdijo niÄ? kaj nadnaravni (razen njih smradu, seveda), pa sem vseeno veÄ?ino Ä?asa do kolen v blatu. ZaÄ?uda sredi dneva celo uspem najti John Tait Hut. Nadnaravno – koÄ?ica je oaza suhega sredi blata (“suha cunja na dnu morja” comes to mind), najbolj nadnaravno pri vsem tem pa je, da je notranjost mojih Ä?evljev tudi Å¡e vedno suha. Rukzak je poÄ?asi postal težak, zato se zagrizeno lotim malice in si olajÅ¡am breme za par sto gramov – juhej! Naslednja koÄ?a je menda le tri ure preÄ?, zato spet juhej! In v uh me piÅ¡! Gremo naprej. Pri DoCu imajo krut smisel za humor – drobni potoÄ?ki, komaj kak centimeter globoki imajo komplicirane mostove, globoki in deroÄ?i hudourniki pa le par skal nametanih Ä?ez strugo, in Å¡e te so po vsem dežju tako globoko v deroÄ?i vodi, da tudi Ä?e jih ne bi bilo. Na zaÄ?etku Å¡e nekako gre, ko se pa naslednja koÄ?a nikakor noÄ?e prikazati izza ovinka in se mi kolena poÄ?asi zaÄ?nejo tresti in Å¡ibiti, pa postanejo hudourniki skoraj nepremostljiv problem. Vse dokler konÄ?no ne Å¡trbunknem v enega in se totalno namoÄ?im, od tu naprej ni veÄ? problemov – moker sem itak, zato lahko brodim skozi najglobje hudournike. Ko se že skoraj dela tema se konÄ?no prikaže Upper Travers Hut, kot hiÅ¡ka iz pravljice, edino kar manjka je dim, ki bi se valil iz dimnika. Razlog za to je hitro oÄ?iten, ko vstopim in sreÄ?am ostale obupance, ki žalostno gledajo eno in edino poleno, pa Å¡e to mokro.

St. Nowhere

Thursday, November 22nd, 2001

St. Arnaud
St. Arnaud je edino mesto v Nelson Lakes National Parku. No, mesto – DOC center, en hotel, en hostel, par vikendic in ena trgovina, ki je hkrati tudi bencinska postaja, poÅ¡ta in vse ostalo. Vremenska napoved obljublja teden sonca. Kaj mi torej drugega preostane kot kupiti 8 dnevno zalogo rozin, leÅ¡nikov, muesli barov, instant nudelnov ipd. in nekaj bombic plina. Tako! Pripravljen!

Ka Mate! Ka Mate!

Thursday, November 22nd, 2001

Westport
Scenic road se nadaljuje ob obali polni zabavnih skalnih formacij (t.i. Pancake rocks v Punakaikiju) in se konÄ?a v Westportu – “a town with absolutely nothing to recommend it”. Kratek sprehod skozi mesto dokaže absolutno pravilnost zgornje trditve – v Westportu ni niÄ?esar, ampak res niÄ?esar omembe vrednega. No, razen neuglednega puba na robu mesta (ne, ampak res), z zveneÄ?im imenom “Martin’s”. McCartyjev travel rule#8 se glasi: “never walk past a pub with your name on it”. SooÄ?en z neskonÄ?no dolgoÄ?asnim popoldnevom in veÄ?erom v bednem hostlu, se odloÄ?im preizkusiti McCarthyjevo filozofijo. Ko stopim skozi vrata puba, spoznam da McCarty verjetno nikoli ni tega pravila preizkusil zunaj Irske. Martin’s je neugleden pub, pol Å¡e bolj neuglednih maorskih silakov, z dovolj tetovaže za par krdel hell’s angelsov. Medtem, ko se mi pred oÄ?mi vrtijo prizori iz “Once Were Warriors” in razmiÅ¡ljam o strateÅ¡kem umiku nazaj v bolj zdravo okolje hostla, v pubu zavlada tiÅ¡ina. Sledi moj prispevek zbirki slavnih zadnjih besed: “A, emm, err, aaa…”. Samo brez panike, trenutku tiÅ¡ine sledi naval novozelandske gostoljubnosti: “howzit going, mate?” “gidday, mate!” “what’ll it be, mate?” in en pint lokalnega alea kasneje imam cel kup novih prijateljev, ki seveda nimajo pojma od kje sem. Sledi cel bataljon pintov in ekstenzivne lekcije “about all things Maori” – recimo, pravilna izgovorjava besede “maori” se sliÅ¡i bolj kot angleÅ¡ki “mouldy” in kruto spoznanje, da ne samo da “white men can’t jump” ampak tudi “white men can’t do the haka”. At least this white man.