Archive for October, 2001

Scenic Scientific Historic

Wednesday, October 31st, 2001

Lake Tekapo
V teh krajih je vsaka stvar “scenic” ali “scientific” ali “historic”. Kako je lahko kaj na NZ historic? Preprosto. ÄŒe ni scenic ali scientific, se najde izgovor, da je historic, pa Ä?eprav je samo nekaj desetletij stara. Roko na srce, Lake Tekapo je kar scenic, Ä?eprav famozna cerkvica ob jezeru ni kaj prida “historic”, za razliko od lokalnega avtobusa, katerega bi bil vesel vsak tehniÄ?ni muzej. Kaj Ä?mo, cerkvico oÄ?itno sponzorira Fuji (sodeÄ? po avtobusih japoncev, ki jo fotografirajo – japonci so edino živo bitje ki na NZ pride blizu ovcam po množiÄ?nosti).

Halo! Ici Angleterre!

Tuesday, October 30th, 2001

Christchurch
Kar je preveÄ? je pa preveÄ?. ÄŒlovek zagoni nepregledne koliÄ?ine denarja, da pride pol pota okoli sveta in kaj se zgodi? Christchurch izgleda toÄ?no tako kot najbolj stereotipno angleÅ¡ko univerzitetno mesto, vkljuÄ?no s tipi v belem, ki s slamniki na glavi po reki porivajo Ä?olnike, in tipi v belem, ki v parku igrajo cricket, žveÄ?ijo sendviÄ?ke in pijejo Ä?aj. A smo se za to boril? I want my money back.

Chateau s pogledom

Monday, October 29th, 2001

Kaikoura

A poznate tisti obÄ?utek, ko se zbudite in preprosto veste, da nekaj ne Å¡tima? Odprem Å¡otor, vmes registriram, da sije sonce in AAA! Nekdo je Ä?ez noÄ? direkt pred moj Å¡otor posadil celo gorsko verigo, komplet s snegom na vrÅ¡acih. Ko par minut kasneje zberem pogum za Å¡e en pogled, se sicer izkaže, da so vseeno malo bolj oddaljeni kot en meter, pa vseeno. KakÅ¡no nespametno zapravljanje Ä?isto dobrih hribov – kdo v Kaikouri sploh gleda drugam kot v vodo?
Par ur kasneje se peljem Ä?ez Canterbury Plains proti Christchurchu in tele ravnice so res plain, pa se vleÄ?ejo se in vleÄ?ejo. Ha! ÄŒe ne bi vseh hribov zapravili v Kaikouri, bi jim sigurno ostal kakÅ¡en hrib ali dva za okoli Christchurcha.

The Big Blue

Saturday, October 27th, 2001

Kaikoura
Pravzaprav “the big grey”. In moje mesto oÄ?itno ni na prostosti, ampak nekje v varno oblazinjeni sobi. Micena zaplata modrega neba nekje daleÄ? na obzorju in NZ vremenska napoved (the greatest work of creative fiction since indonesian bus timetables) sta zame, kandidata za umobolnico par excellence, dovolj, da se odloÄ?im Å¡otoriti. @#$%#! pa vremenska napoved. Dokler niste bili na NZ, sploh ne veste kaj pomeni nizka oblaÄ?nost in Å¡e manj si znate predstavljati koliko vode lahko iz take oblaÄ?nosti pade.
Kaikoura je pravzaprav nemarna mala vas (menda ima fenomenalen razgled – kaj pa vem, sive gmote oblakov, ki se valijo centimetre nad mojo glavo so sicer impresivne, ampak ravno kul razgled pa vseeno niso). Nemarna vas že mogoÄ?e, ampak bistvo Kaikoure je morje. Par kilometrov od obale morski tokovi iz globin prinesejo ogromno malih morskih živali, ki privabijo malo veÄ?je, Å¡e veÄ?je in najveÄ?je morske živali. Kaikoura je dom Whalewatcha, in kasneje Å¡e mnogo drugih eko organizacij in podjetij. Predvsem pa je dom kitom, tjulnom, delfinom, morskim levom, skratka nepreglednim množicam morskih sesalcev. No pa tudi rib, ptiÄ?ev in turistov ne manjka, ampak koga pa sploh zanimajo ribe, ptiÄ?i in turisti?
“Vorsprung durch Technik” bi rekli nekateri, ko zjutraj iz suhega in toplega Å¡otora prilezem na plano in ugotovim, da Chateau Martin stoji sredi moÄ?virja. Alhamdulillah! pravim jaz, moj Å¡otor sicer ni Audi, je pa vseeno oÄ?itno primerek kvalitetne tehnologije. But I digress – sodeÄ? po oblakih se oÄ?itno pripravlja poplava bibliÄ?nih razsežnosti (že spet!), zato izlet s Ä?olnom morda sploh ni slaba ideja. Zapustim svoj suhi domek (in seveda upam, da bo Å¡e vedno suh, ko se vrnem) in pol ure kasneje v predavalnici Dolphin Encountra stlaÄ?en v neopren posluÅ¡am predavanje o delfinih. Å e pol ure kasneje pa skupaj s Å¡e desetimi drugimi premraženimi pojavami v neoprenu Ä?epim na Ä?olnu sredi valov in se skupaj z njimi
spraÅ¡ujem, kaj me je gnalo iz tople postelje tako zgodaj zjutraj. Kiti so danes daleÄ? od obale, zato realistiÄ?no priÄ?akujemo samo delfine (in optimistiÄ?no niÄ? morskih psov). Po kakih dvajsetih minutah križarjenja po sivem, praznem in niÄ? kaj prijaznem morju, se okoli Ä?olna nenadoma pojavi jata (Ä?reda? trop? eksadrilja?) dusky delfinov (lagenorynchus obscurus), veselih, igrivih, popolnoma divjih, se pravi, popolnoma neudomaÄ?enih in popolnoma popolnih delfinov. Kaj Ä?loveku, zavitemu v neopren, sploh Å¡e drugega preostane, kot da vtakne snorkel v usta in se požene mednje? (“Ä?akaj malo”, poreÄ?ete, “tale voda se vendar sliÅ¡i straÅ¡no mrzla”, “beh, straÅ¡no mrzla,” reÄ?em jaz “ledena, prisežem, da sem videl delfina v polartecu”, “niÄ? ne de”, reÄ?ejo pri dolphin encounter “saj ti vendar damo neopren”). In kaj Å¡e preostane Ä?loveku, ki ga oblije vsa ta mrzla voda, neoprenu navkljub, drugega kot da v vreÅ¡Ä?eÄ?em spazmu skoraj pregrizne snorkel?

Vsa ta travma delfine oÄ?itno zabava, kajti nenadoma okoli mene plavajo trije in me zvedavo opazujejo. Mraz, rana ura, vreme in sploh vse tegobe so v trenutku pozabljene. ÄŒarobno, Ä?udovito, preÄ?udovito. Od navduÅ¡enja otrpnem in popolnoma oÄ?aran buljim v delfine. Katerim se moje niÄ? poÄ?etje oÄ?itno zdi dolgoÄ?asno, ker odplavajo hitreje kot so priÅ¡li. No hitro se spomnim, da naj bi pravzaprav mi zabavali delfine, ne oni nas (a bu?!). Ker so delfini neudomaÄ?eni, pridejo plavati z ljudmi samo zaradi lastnega firbca, in Ä?e nismo zabavni, gredo paÄ? drugam firbcat. Delfini so sicer najbolj inteligentna bitja pod soncem (v primerjavi z njimi so psi približno tako pametni kot prazna ploÄ?evinka piva, in približno ravno toliko smiselni), ampak okusa pa ravno nimajo. Ali paÄ?? ÄŒe Ä?eÅ¡ videti delfine, moraÅ¡ brundati in piskati melodije, se postavljati na glavo, in se nasploh obnaÅ¡ati Ä?imbolj dementno (we’re not free-ranged, we’re de-ranged press). Nagrada za trapasto obnaÅ¡anje v vodi je kaka ura plavanja v družbi najbolj elegantnih, inteligentnih, Ä?arobnih, nadnaravnih bitij kar jih je. Naj se naprej trudi kdo drug, z veÄ? pesniÅ¡kega talenta, jaz ne znam opisati zadeve. Po približno uri je Ä?as, da pustimo delfine njihovim delfinastim poslom in se gremo nazaj sooÄ?ati s sivim vsakdanom. Zmrznjeni zlezemo nazaj na Ä?oln in se poÄ?asi zaÄ?nemo vraÄ?ati proti obali. Ampak zabave Å¡e ni konec. Delfine namreÄ? straÅ¡no zabava plavati okoli Ä?olna in skakati iz vode, delati premete, salte, trojne obrate s premetom Ä?ez nos in Å¡e kaj…
Popoldne obiÅ¡Ä?em Å¡e kolonijo tjulnov, ki so verjetno Ä?isto zabavne živali, ampak so v primerjavi s svojimi morskimi sosedi Ä?isto dolgoÄ?asne kepe rjave dlake in sala.
Popoln dan zakljuÄ?i povratek domov v Chateau Martin, mojo moderno varianto koliÅ¡Ä?a sredi barja, ki je, oh joy! oh happiness! Å¡e vedno popolnoma suh – znotraj seveda – zunaj je vidljivost skozi dež približno pol centimetra.

Vreme bo

Saturday, October 27th, 2001

Picton – Kaikoura
@#$%$#! pa vremenska napoved. Zjutraj je vreme na vso moÄ? sonÄ?no in lepo in vremenska napoved pravi, da bo zdaj naslednjih par dni lepo. No super, jest se ne grem vec in grem v Kaikouro.

Meet the Sandfly

Friday, October 26th, 2001

Picton
Ogabnemu vremenu navkljub je Picton Å¡e vedno kul vas, Ä?e drugega ne, ima Atlantis BP ogrevan notranji bazen. In dežju navkljub je pokrajina Å¡e vedno impresivna. Neizmerne koliÄ?ine dežja namreÄ? ne motijo samo ubogih premoÄ?enih popotnikov, ampak tudi najbolj krvoloÄ?nega krvosesa pod soncem – the sandfly. Mala Ä?rna musica, ki se za razliko od komarjev prehranjuje v nepreglednih rojih – ko te piÄ?i ena, te hkrati gloda Å¡e entamaumiljon njenih kolegic. Posledica je tisoÄ?e pikov, Å¡e preden se zaveÅ¡, da si obkoljen in da ni veÄ? izhoda… Vremenska napoved pravi, da bo vreme Å¡e vsaj par dni slabo, zato Queen Charlotte trail prestavim na naslednjiÄ?.

Ony gre na jug

Thursday, October 25th, 2001

The Cook Strait
KonÄ?no Ä?etrtek – trajekt ima neÅ¡teto razliÄ?nih popustov, vse do 50%, vse odvisno od tega, kdaj in koliko dni vnaprej rezerviraÅ¡ karto. Wellingtonu sicer niÄ? ne manjka, verjetno je naravnost simpatiÄ?no mestece, kadar je lepo vreme, problem je le v tem, da je Windy Wellington izpostavljen sredi Cookove ožine in nima nikoli lepega vremena. Orkanski vetrovi so pa sploh stalnica, tudi kadar si drzne posijati sonce.
Alora, trajekt – ko bi vsi trajekti bili taki, bi bilo na svetu veliko manj gorja. Na check-inu se znebiÅ¡ rukzaka in se vkrcaÅ¡ na velik Ä?oln z vsem udobjem, ki bi ga Ä?oln rabil in Å¡e Ä?im – npr. kinom. trajekt izpluje iz Wellingtona in gre preko Cookove ožine (menda je zelo lepo vreme, pa se trajekt vseeno zelo opazno gunca, da o zelo oÄ?itnem nagibu na eno stran zaradi vetra ne govorimo). Po eni uri odprtega morja se zaÄ?nejo Marlborough Sounds, ki izgledajo odloÄ?no premajhni za trajekt. MS so kot velik povezan sistem fiordov, le da so bolj griÄ?evnati in ne tako gorati, in da so prav atipiÄ?no in neskandinavsko sonÄ?ni in topli – Marlborough je ena najpomembnejÅ¡ih vinorodnih regij v NZ, sodeÄ? po lokalnih vinotekah so tu obsedeni s pinot noir. Po eni uri križarjenja (že to je vredno veÄ? kot 24NZ$, kolikor stane SuperSaver pass) se Ä?oln parkira v Pictonu. Picton je tako kot Padangbai na Baliju zaspana luknja, z ogromno karakterja in blazno kul plažami. Padangbai je bil ribiÅ¡ka vasica pred trajektom, v Pictonu pa so lovili kite. S kiti se zdaj v NZ preživljajo drugje, ljudje pa pridejo sem zaradi morja in Queen Charlotte Trail (in seveda trajekta).

Te Papa

Tuesday, October 23rd, 2001

Wellington

Te Papa, aka Museum of New Zealand. Moderno grozodejstvo namesto hiÅ¡e, ampak vstopnina je zastonj, notri pa je najbolj fantastiÄ?en moderno opremljen in veeeelik muzej sploh. Ki razstavlja vse mogoÄ?e – je hkrati etnografski, tehniÄ?ni, naravoslovni muzej, galerija, igriÅ¡Ä?e, botaniÄ?ni vrt in knjižnica. Zastonj zabave za cel dan (ali dva, odvisno koliko se igraÅ¡ z interaktivnimi igricami, ki spremljajo vse eksponate).

Beethoven House

Monday, October 22nd, 2001

Wellington

Je opisan kot zanimiva luknja z ekscentriÄ?nim lastnikom. Tja, lastnika vÄ?eraj zveÄ?er ni bilo, luknja je delovala sila zabavno, napis nad vhodnimi vrati nas ni odgnal (“Warning! All the nasty rumours about BH are true! Do not check in unless you are desperate or insane. If in doubt, check out the Hilton.”), pa smo se nastanili. Kljub vsem napisom in opozorilom po hiÅ¡i (“Do your dishes. Death to defaulters!” “Smokers and litterbugs will be deported to Siberia or Singapore!” “Breakfast is around 8 am, wake up call starts 30 mins before”…), niÄ? hudega sluteÄ?. Navsezadnje dobimo zastonj zajtrk.
No, sredi noÄ?i se zaÄ?ne… Iz vseh zvoÄ?nikov po celi hiÅ¡i zaÄ?ne doneti karseda glasna klasika (no vsaj toliko se nas usmili, da vrti nežne komade in ne recimo Beethovnove pete). Po kake pol ure glasbe pa: “Good morning, possums! The time is eight, it is very very late, breakfast is served in the music room. This is your final warning!”.
Za zajtrk je moÄ?nik, toast in kar pade lastniku na pamet – banane, jabolka, vaflji, tople bombice, korenje, fish fingers,… Seveda zajtrk spremlja govoranca:
“Good morning ladies, gentlemen and possums. For those of you who arrived yesterday, welcome, those of you departing today – good riddance! Remember this – happiness depends on you – sometimes you expect too much from others, from the hostels, from your friends,… god only knows what you expect from BH. I say unto you: expect little, expect less, expect the worst. That way you won’t be disappointed. At this time we observe a tradition here in BH, one not observed in many places, but do remember you are now in the centre of culture and civilisation. I would like you to look around, smile, and say “good morning” to those around you. Now!
This might have been difficult for some. I also see some frowning faces – you must have had a disappointing night. I will now pass around some carrots and I want everyone to eat some, this will improve your miserable sex lives and revive your flagging libidos…”
In Å¡e tisoÄ? drugih variant, cele dneve. Å pasna reÄ?, ni kaj.

Road Movie

Sunday, October 21st, 2001

Napier – Hastings – Wellington
NÄ? bat, avto se je naÅ¡el in navsezgodaj zjutraj (no ja, opoldne, seveda) sem že na poti na jug. Wellington je prekleto daleÄ?, in med Napierom in Wellingtonom ni razen ovc niÄ? kaj dosti drugega. Hmmm, morda bi vseeno moral zaÄ?eti bolj zgodaj. Eno uro kasneje sem Å¡e vedno v Napieru in moj Å¡toparski bedasti jaz-sem- povsem-benigen-in-prikupno-zmeden se poÄ?asi spreminja v renÄ?anje. MogoÄ?e pa renÄ?anje pomaga – malo kasneje sem že v Napieru, kjer se mi po parih minutah Å¡topanja pridruži Å¡e en tip in Å¡e preden se uspeva zmenit, kje bo kdo Å¡topal in a greva solo ali si delava družbo (aja, spet sem one-man band, Fanny je, Allah je velik, izginila nekje v Napieru), nama ustavi en Izraelec, ki naju je pripravljen peljati vse do Wellingtona. Shalom, toda rabah, mazeltov in Å¡e kaj, zunaj se namreÄ? utrga oblak skoraj bibliÄ?nih proporcev (your name isn’t Noah by any chance is it?). 5 ur vožnje skozi fantastiÄ?no pokrajino – povodenj jo naredi samo Å¡e boljÅ¡o (sploh Ä?e si v suhem in toplem avtu press), super zbirka minidiscov, Martin, Martyn in Ariel. Å e Spielberg bi hotel posneti road movie o nas. ÄŒe ne Spielberg pa sigurno Attenborough – malo pred Wellingtonom gre magistralka skozi slikoviti Rimutaka Incline, ki je tiste sorte kraj, kjer se ljudje z vrtoglavico zaÄ?nejo spraÅ¡evati, Ä?e ne obstaja kaka druga cesta malo bolj proÄ? od vrtoglavih globin, botaniki preždijo ure in ure s trapastim nasmehom na obrazu nabirajoc rozice, turisti pa strica Kodaka naredijo Å¡e malo bogatejÅ¡ega.