Archive for September, 2001

Food for thought

Sunday, September 30th, 2001

Kerikeri
Tako kot prviÄ? tudi drugikrat na organic farm hostlu zastonj agrumi in naglasi, ki se jih ne bi sramovali niti Captain Bertorelli, herr Flick in Swedish Chef iz muppetkov.

ÄŒe se vam zdi 1 NZ$ preveÄ? za 50 stranski NZ Herald – fish’n’chips je tu Å¡e vedno, kot se spodobi, zavit v Ä?asopis. Celo v najbolj nobel pubu, kjer dobiÅ¡ krožnike, pribor in vse kar paÅ¡e zraven Å¡e vedno dobiÅ¡ paket zavit v Ä?asopis. Kar je najboljÅ¡e pri vsej stvari je to, da ti hrani zavijejo v tisti del Ä?asopisa, ki se novozelandÄ?anom ne zdi pomemben – torej vse kar ni rugby. Tako za 3 do 5 NZ$ dobiÅ¡ kosilo in Å¡e vse aktualne novice.

Riders on the storm

Saturday, September 29th, 2001

Kerikeri – Waipapa
Komaj odložim rukzak in zaÄ?nem Å¡topati, že me pobere Kate, mlada kiwibejba. Jaz: neobrit, umazan, z velikim rukzakom, ona: mlada, luÅ¡tna, sama v avtu. Le kje na svetu se Å¡e dogajajo taki Å¡toparski scenariji. V Waipapi me pelje Å¡e do lokalnega organic fruit marketa, kjer spoznam lokalnega GE Free NZ aktivista, uglednega starega gospoda, ki prav niÄ? ne deluje kot zapuÅ¡Ä?eni greenpeace fanatik, Å¡e manj pa kot Ä?lan Birkenstock Brigade, kakor bi Ä?lovek priÄ?akoval. Za slovo dobim Å¡e Kateino telefonsko, ki jo moram poklicati ko se vrnem v Kerikeri, morda naj Å¡e enkrat omenim zanemarjen videz…

Waipapa – Kaeo – Mangonui
Dva prevoza, dva nobel avta. Enkrat en star nagluÅ¡en ata, enkrat ena stara podjetnica iz Aucklanda. Dve vizitki s telefonskimi, ki naj jih pokliÄ?em v sili, pa pravzaprav tudi sicer. The world went mad and I was along for the ride press. V okolici nebroj ovc in pokrajine, ki jemlje dih. Po svoje toÄ?no tako kot bi zgledala Slovenija, Ä?e bi se vse slovence zamenjale ovce, po svoje pa Ä?isto drugaÄ?e.
Mangonui – Cape Reinga – Kaitaia – Kerikeri
Pobere me backpacker iz Francije, ki že par let dela v Avstraliji in Novi Zelandiji, in me na mojo neskonÄ?no veselje, zategne vso pot do Cape Reinge, najbolj severozahodnega dela severnega otoka, in nazaj do Kaitaie. Za obÄ?utek kako daleÄ? je to – ena od atrakcij rta je tudi 90 mile beach. Sicer pa rt zgleda tako, da z lahkoto verjameÅ¡, da je tu konec sveta. Seveda ima tudi kažipot, tako da veÅ¡, da si zares skoraj na koncu sveta. 19 tisoÄ? in Å¡e malo kilometrov do Londona.
V Kaitaiji je na zaÄ?etku mesta tabla “haere mai – dobrodoÅ¡li – welcome”, v centru je dalmatian culture club, na koncu mesta pa med drugim piÅ¡e “sretan put”. Enough said.

When life gives you oranges…

Thursday, September 27th, 2001

Kerikeri
Kerikeri organic citrus farm hostel. Agrumi in makadamije. All you can pick and eat for free. Celo povejo ti, da je za sok najboljÅ¡i tangello, da so navel oranges že skoraj prezrele, da so valencia oranges Å¡e prekisle, da se mandarine Å¡e ne dajo olupit, medtem ko so tangerine ravno pravÅ¡nje. StopiÅ¡ iz sobe in 10m preÄ? se zaÄ?ne sadovnjak. Finofajn! Ampak na drevesih vse te reÄ?i zgledajo popolnoma enako. LoÄ?im edino grapefruit in “ugli” – hudo Ä?udna mandarina, ki zraste do velikosti pomela.
Lastnik te zbirke agrumov je Claes, ekscentriÄ?ni Å¡ved, ki je nasploh zelo ekologiÄ?no razpoložen, tako da se v hostlu vse kompostira in reciklira in nasploh poÄ?ne okolju prijazno. Drugod po svetu bi ga odpisali kot starega hipija, tu je pa povsem sivo vsakdanji.
Fun facts: v Kerikeriju je najstarejša kamnita hiša v NZ (150 let) in najstarejša lesena hiša v NZ (stara 180 let). Try to imagine!
Ob debati Å¡vedskega lastnika in danskega gosta postane oÄ?itna Å¡e ena posebnost NZ – angleÅ¡Ä?ina ni materin jezik veÄ?ine backpackerjev.

Pot on the Pot

Thursday, September 27th, 2001

Kawakawa, Bay of Islands
F. Hundertwasser je zadnjih 25 let živel v Kawakawi. Ni deloval. No predvsem je kmetoval (pravzaprav je verjetno moral kmetovati, v NZ je težko kupiti hiÅ¡o, ne da bi s hiÅ¡o kupil Å¡e par hektarov kmetije). No, kmetiji navkljub je naÅ¡el Ä?as tudi za arhitekturo. In iz hvaležnosti Kawakawi sprojektiral javni wc, Hundertwasser stil, komplet s travo na strehi. Pa naj kdo reÄ?e, da arhitekti niso za nobeno rabo. ÄŒe ne bi bilo Hundertwasserja, se ne bi v Kawakawi nikoli nihÄ?e ustavil, tako pa je zaradi uÅ¡ivega javnega wcja postala pomembna turistiÄ?na znamenitost.

The All Blacks

Wednesday, September 26th, 2001

Ponsonby, Parnell
Rugby. In potem dolgo niÄ?. Pravzaprav popolnoma niÄ?. Ponsonby in Parnell sta kao Å¡tudentska Ä?etrt in bohemska Ä?etrt. Polna lokalov, v katerih je povsod na tv rugby. Super Å¡port, ni kaj, ampak tole… NZ Herald ima cca 50 strani. Prvo stran si delijo svetovne novice, sledi nekaj malega kulture, borze, vremena, polovico Ä?asopisa pa je namenjenega Å¡portu, od Ä?esar je veÄ? kot 90% namenjenega rugbyju. In morda Å¡e kakÅ¡nemu Å¡portu, v katerem je NZ ravno premagala Avstralijo. Za trenutek je v novicah kraljeval Osama bin Laden, pa ga je kaj hitro spodrinila kriza All Blacksov – ostali so namreÄ? brez trenerja. Od takrat je minilo že kak teden, in je ta straÅ¡na kriza Å¡e vedno vse kar sliÅ¡iÅ¡ na poroÄ?ilih. Take krize na NZ ni bilo od takrat kot so All Blacksi pred leti v Ä?etrt finalu svetovnega pokala izgubili proti francozom.

Kiwi Å¡port…

Tuesday, September 25th, 2001

Devonport
10 minutna vožnja s trajektom iz America’s Cup Villagea te pripelje v Devonport, romantiÄ?no vas z lepimi vilami, Å¡e boljÅ¡imi plažami, super razgledi na downtown Auckland (sploh z vulkanskih hribÄ?kov) in zaÄ?uda, niÄ? rugbyja. OÄ?itno so se tu malce prevzeli in se ukvarjajo samo Å¡e z novozelandskim Å¡portom Å¡tevilka 2 – jadranjem. Kar niti ni presenetljivo, glede na to, da imajo prvovrsten pogled na lokacijo AC regat in da so vsi po vrsti bogati kot Krez.

Land of Sheep & Rugby

Monday, September 24th, 2001

Auckland
Kot vsa mesta, ki so nastala v dobi avtomobilov – ogromen. Razlezel se je od tod pa do veÄ?nosti (oziroma vsaj od tasmanskega morja pa do tihega oceana). Posejan z neÅ¡teto malimi vulkani, ki služijo kot veliki mestni parki in razgledne toÄ?ke. Ogromne zelene povrÅ¡ine, ki hvalabogu, to gromozansko konurbacijo naredijo obvladljivo in Ä?loveku prijazno. In seveda omogoÄ?ijo novozelandÄ?anom, da tudi v glavnem mestu niso daleÄ? od ovc. Albert park v samem downtownu je edini park, brez rezidenÄ?ne populacije ovc ali krav. Pa Å¡e to verjetno samo zato ker je prepoln Å¡tudentov iz sosednje univerze. Iz Albert Parka skozi univerzo, kjer mimogrede ugotoviÅ¡, da nova stavba ljubljanske arhitekture ni najgrÅ¡a arhitekturna Å¡ola na svetu, in da je FGG prava rapsodija v betonu v primerjavi z aucklandskim gradbenim faksom) prideÅ¡ do Auckland Domaina, v katerem je super predstavitev Nove Zelandije – v parku je namreÄ? približno toliko ovc kot je ljudi, ki igrajo rugby. Sledi One-Tree Hill (of U2 fame), ki je zdaj že kar nekaj Ä?asa No-Tree Hill, Mt. Eden, kot se spodobi, poln krav (niÄ? bolj rajskega od slalomiranja med kravjeki), in Å¡e cel kup parkov, katerih koncentracijo verjetno diktira razdalja, ki jo Å¡e zmore povpreÄ?en kiwi po dobri rundi rugbyja s prijatelji.

Blow wind, blow…

Sunday, September 23rd, 2001

Piha
Kjer res piha… Obalna vas eno uro iz Aucklanda. Menda nekoÄ? zatoÄ?iÅ¡Ä?e revnih alternativcev in hipijev, zdaj pa, po hiÅ¡ah sodeÄ?, zatoÄ?iÅ¡Ä?e istih ljudi, le da so vmes obogateli. No ja, bogati ali revni, yuppieji ali hippieji, hiÅ¡ke so fantastiÄ?ne. EklektiÄ?na meÅ¡anica stilov in pristopov, dve strehi nista enakega materiala ali naklona, skupen jim je le material – vse so lesene, in pa dejstvo da se skladajo druga z drugo in z okoliÅ¡ko naravo tako dobro, da lahko spomeniÄ?arji pri nas le sanjajo.

Land of the long white cloud…

Saturday, September 22nd, 2001

Auckland
Will wonders never cease? resniÄ?no, tudi na spodnji strani zemlje stvari vleÄ?e k tlem. SumnjiÄ?avo se ozrem naokoli in prav niÄ?esar ne vidim, kar bi hotelo zdajzdaj pasti z zemlje in odfrÄ?ati v vesolje. Žal tudi rukzak ostaja težak kot cent. Previdno dvignem noge in pogledam podplate. ÄŒisti. Niti sledu o lepilu ali velcru. Le kaj vse to drži k tlom? Je mar možno, da so imeli v srednji Å¡oli prav, ko so govorili o gravitaciji? NemogoÄ?e. Pa vendar. No ja, naj jim bo, gravitacija oÄ?itno res obstaja…
MogoÄ?e jo imajo pa prižgano samo za vikende in praznike. Kakorkoli že, obÄ?utek imam, da tu veÄ? stvari ne Å¡tima kot samo gravitacija.
Recimo – kdo je Å¡e videl, da bi bili immigration officerji prijazni? Se mar spodobi, na tako poÄ?etje povsem nepripravljenemu backpackerju, nuditi zastonj Ä?aj in kavo, medtem ko Ä?aka na backpack? Avioni zadnje Ä?ase delajo Ä?udne reÄ?i, zato Å¡e e Sigurno je kje catch, si misliÅ¡, in se napotiÅ¡ proti biosafety checku. O, groza. PrviÄ? v življenju stojim v rdeÄ?i “things to declare” vrsti in se spraÅ¡ujem kaj vse v moji zbirki umazanije in prepotenih majic se bo izkazalo za kontrabant. Martin Krpan je Å¡vercal sol, Martin GvardijanÄ?iÄ? pa smrdeÄ?e nogavice.
Za trenutek se poÄ?utim kot angleÅ¡ka lisica – okoli mene skaÄ?e krdelo beaglov in ovohava moje skromno imetje. OÄ?itno smrdeÄ?e nogavice niso greh, ker so povsem mirni (omamljeni bi bilo bolj verjetno, pa saj morajo biti vsega hudega vajeni). Namesto njih pristopi prijazna mamka, ki hoÄ?e vedeti, Ä?e tihotapim sadje ali hrano. Ne? Priden! Ampak! Cccccc, a je tole Å¡otor, in a so tistole umazani gojzerji s profiliranim podplatom. Aha! Pa te imamo!
No, izkaže se, da so dovolj Ä?isti, da me lahko spustijo v deželo.
KonÄ?no skozi vse formalnosti hvaležno ugotovim, da NLB kartica res dela tudi na drugem koncu sveta, si omislim telekartico in pokliÄ?em Russla, ki me odreÅ¡i vseh nadaljnih skrbi.
Russell se je v parih letih prelevil iz revnega backpackerja v Istanbulu v uspeÅ¡nega mladega yuppieja v downtown Aucklandu. Predlaga preverjen postopek sooÄ?anja z novimi kraji. Par lokalnih aleov, en fish’n’chips, in dvanajst ur komatoznega spanja.nkrat za vsak sluÄ?aj pogledam tablo, kjer piÅ¡e “Haere mai – welcome – to AUCKLAND”. OÄ?itno sem vseeno priÅ¡el prav.

Always room for one more!

Friday, September 21st, 2001

Denpasar Ngurah Rai Airport, Bali
Sicer je res, da Duty Freeji na letaliÅ¡Ä?ih dostikrat niso niÄ? cenejÅ¡i od obiÄ?ajnih trgovin, ampak tole je pa pretiravanje. Na
letaliÅ¡Ä?u v Denpasarju so v DFjih vse stvari dražje kot bi bile v Evropi, in približno trikrat dražje kot so v normalnih trgovinah v Indoneziji.
No ja, Å¡e pol ure in odletim v civilizacijo. In to z verjetno edino indonezijsko kompanijo javnega prevoza, ki v prevozno sredstvo spusti samo toliko ljudi, kot je sedežev. In, o groza! vÄ?asih celo pusti kakÅ¡en sedež prazen in kljub temu kar odpelje!
Po drugi strani me pa ne bo prav niÄ? presenetilo, Ä?e bo avion pred poletom naredil Å¡e par krogov okoli letaliÅ¡ke zgradbe, s kopilotom seveda bingljajoÄ?im skozi stranska vrata, s kupom zmeÄ?kanih bankovcev za tisoÄ? rupij v roki in ob zvoÄ?ni spremljavi klicev “oooooklaaaand! ooooklaaaaand! ooooooklaaaaand!”