Archive for the 'Cambodia' Category

Slow boat up the Mekong

Tuesday, January 15th, 2002

Stung Treng – Meja
Zjutraj se oboroženi s potrdilom, oz. dovoljenjem, oz. polkovnikovim pismom božiÄ?ku, vkrcamo na Ä?oln proti meji. ÄŒoln je že kar zaskrbljujoÄ?e majhen in poÄ?asen, nekdo je tudi v Ä?oln pozabil namontirati klopce, tako da vsi Ä?epimo v velikem kupu na dnu Ä?olna. Seveda so poleg nas treh ostali potniki na Ä?olnu naÅ¡i stari znanci od vÄ?eraj, ki jih naÅ¡a prisotnost spet noro zabava (meni pa poÄ?asi tole zaÄ?enja presedati). Ampak napredek je oÄ?iten – zdaj se oÄ?itno že tako dobro poznamo, da moramo pod nujno pogledati vse njihove slike z neke poroke. Seveda se ne razumemo prav niÄ?, zato kljub primerno impresioniranemu oh- anju in ah-anju z naÅ¡e strani Å¡e vedno ne vemo, kdo se je poroÄ?il s kom in v kakÅ¡nem razmerju so mladoporoÄ?enci z naÅ¡imi kolegi na Ä?olnu.
V naslednjih Å¡estih urah cijazenja navzgor po reki se nam vsem trem utrne misel, da pravzaprav sploh ne vemo, kam Ä?oln res gre, in koliko Ä?asa bo trajalo, da nas do tam dostavi. No ja, vÄ?asih je treba paÄ? tudi slepo verjeti, da greÅ¡ res tja, kamor hoÄ?eÅ¡. Ampak tudi naÅ¡e neomajno zaupanje se rahlo zamaje, ko se Ä?oln ustavi na otoÄ?ku sredi niÄ?esar. Z veliko gestikulacije nam dopovejo, da se moramo tu presesti na drug Ä?oln. KakÅ¡en drug Ä?oln? Se spogledamo, nakar se izkaže, da je naslednji Ä?oln pravzaprav samo dolg lesen kanu z izvenkrmnim motorjem. Kaže se zaskrbljujoÄ?a tendenca, da vsako naslednjo etapo naredimo v manjÅ¡em in bolj dotrajanem Ä?olnu. ÄŒe bo Å¡lo tako naprej v Laos priveslamo na napihnjeni gumi. Kanu nas odpelje po zaraÅ¡Ä?enih strugah med otoÄ?ki navzgor in ko se že zaÄ?nemo pogovarjati, Ä?e bomo tu konÄ?ali naÅ¡e popotne dneve, in Ä?e bomo sploh videli mejo oz. ali bomo mejo preÄ?kali kar ilegalno, se ustavimo na otoÄ?ku, na katerem plapola zastava. Pod zastavo stoji mala na pol podrta pasja uta, na kateri piÅ¡e “immigration”. Brez heca. Å e med Å¡tajersko in ostalo Slovenijo je veÄ? mejnega prehoda. Je pa res, da na trojanah ne rabiÅ¡ plaÄ?ati 5us$ zato, da ti policajo poÅ¡templja potni list. Vedno bolj zmedene nas spet vtaknejo v kanu, nas zategnejo do celine, nas izkrcajo, pokrilijo nekam proti vasi in se odpeljejo. Hmm, kje smo pa zdaj? No man’s land? Laos? Kambodža? Kaj Ä?mo, slepo zaupanje nas je pripeljalo tako daleÄ?, naj nas pelje Å¡e naprej. Dokler ne sliÅ¡iÅ¡ “endstazion!” pomeni, da si na pravi poti (ko pa enkrat sliÅ¡iÅ¡ zmaliÄ?en elektronski glas, ki pravi “endstazion! bitte alle aussteigen!” pa pomeni da si zaspal na javnem prevozu na Ä?isto drugem koncu sveta, tako da tudi nekaj ne Å¡tima. Seveda je skrb odveÄ? – kaj hitro se namreÄ? pojavi v.d. slepega zaupanja, v obliki tuk-tuka, ki nas je za mastne denarce pripravljen peljati kamorkoli, pa Å¡e vmes tudi ustaviti na LaoÅ¡ki meji, kjer nam za dodatnih 5us$ v pasoÅ¡ usekajo Å¡e laoÅ¡ki žig.

Medium boat up the Mekong

Monday, January 14th, 2002

Kratie – Stung Treng
V Kratieju lokalci Å¡e bolj vehementno trdijo, da se meje ne da preÄ?kati, seveda drugi prav tako vehementno trdijo, da se jo da, spet tretji pa pravijo, da vÄ?asih komu uspe, bolj obiÄ?ajno pa ne, kar ni najbolj ohrabrujoÄ?e. Po drugi strani pa tudi vožnja nazaj na Tajsko Ä?ez celo Kambodžo ne deluje najbolj ohrabrujoÄ?e, zato vztrajava in rineva proti meji, ta del poti že z manjÅ¡im, lesenim Ä?olnom s trdimi klopcami a impresivno velikim motorjem. Impresivno velik motor hvala bogu tudi impresivno dobro dela, saj reka vÄ?asih Å¡e bolj impresivno teÄ?e v nasprotno smer in vÄ?asih komaj Å¡e lezemo Ä?ez brzice, ki se jih ne bi sramovali niti jetboati, v leseni barkaÄ?i so pa veÄ? kot grozljive. Na Ä?olnu sva seveda edina tujca in celo pot neznansko zabavava vse lokalce na Ä?olnu in to na vse mogoÄ?e naÄ?ine – en otrok ugotovi, da je neznansko zabavno v usta vtikati plastiÄ?ne kose na trakovih mojega rukzaka, dve mami bruhneta v smeh vsakiÄ? ko se spogledamo, kar je glede na to, da si sedimo vis-a-vis kar moteÄ?e pogosto, spet druga deklica ves Ä?as samo brezizrazno bulji vame,… Tje, oÄ?itno je Ä?oln res varen, Ä?e lokalce midva fascinirava bolj kot pa peneÄ?i vrtinci, ki obdajajo to trsko na kateri sedimo.
V Stung Trengu se namestiva v najveÄ?ji luknji do sedaj (za naslednjiÄ? – poleg tega da preveriÅ¡ sobo in kopalnico preden si jo omisliÅ¡, preveri Å¡e Ä?e v kopalnici res vse in Ä?isto vse dela, tako kot bi moralo, to da zgleda kopalnica lepa in Ä?ista ne pomeni prav niÄ?, Ä?e niÄ? ne dela, kot bi moralo), ima pa to dobro lastnost, da lokalci suvereno trdijo, da ni problema priti Ä?ez mejo v smeri Kambodža-Laos. In to celo na dva naÄ?ina: po cesti, kjer je uraden prehod za tujce, do koder stane prevoz 20us$/glavo, ali za tujce neuradno, po reki, za kar rabiÅ¡ pisno dovoljenje lokalnega colonela, za kar hoÄ?e le-ta 15us$/glavo. To je celo skupaj s Ä?olnom ceneje kot po cesti, zato odÅ¡krtnemo Bane, jaz in Eiliv, norvežan, vsak po 15 zelencev in dobimo vsi skupaj en list khmerÅ¡Ä?ine, ki je kar se nas tiÄ?e lahko tudi polkovnikov spisek nakupov.

Fast boat up the Mekong

Sunday, January 13th, 2002

Phnom Penh – Kratie
Res se niso hecali, ko so rekli fast boat – dolga, tenka, kovinska cigara, ki za tukajÅ¡nje razmere omogoÄ?a naravnost neverjetne brzine v neverjetnem komfortu. Å e bolj zabavno postane ko zapustim svoj, za palÄ?ke dimenzioniran stol v kabini, in se preselim na streho Ä?olna. Mimo bežijo vasice s hiÅ¡kami na kolih nad robom Mekonga, v Kompong Chamu gremo pod zadnjim mostom Ä?ez Mekong za kar nekaj sto kilometrov (in Å¡e te so vse zgradili Japonci). Sonce me greje, veter v laseh, nasmeh na ustih (glede na koliÄ?ino muÅ¡ic, seveda nasmeh zadovoljnega bikerja), tako se potuje, samo Å¡e cimra koji hrÄ?e zamenjam za cimru koja uzdiÅ¡e, pa smo tam.
ÄŒez Å¡est ur smo tam, ne sicer tam tam, ampak tam. V Kratieju. Staro malo mestece, kateremu so bile prihranjene vojne vihre, tako da ima kar nekaj lepih starih razpadajoÄ?ih hiÅ¡, tržnico, predvsem pa veÄ?erno promenado ob reki, kjer je menda lepo gledati sonÄ?ni zahod Ä?ez reko. Ravno ko se Ä?lovek odloÄ?i, da so pa ljudje kje res super in simpatiÄ?ni, in vse, gredo in uÅ¡piÄ?ijo kakÅ¡no popolnoma nerazumljivo. Predstavljajte si situacijo: vzhodni breg mogoÄ?nega Mekonga, na bregu promenada, ob promenadi Å¡tanti, na drugi strani sonÄ?ni zahod. Kako so postavljeni Å¡tanti? Tako da se gleda sonÄ?ni zahod? Jok. Å tanti so postavljeni tako, da kar najbolj zakrivajo pogled Ä?ez reko, sedi se s pogledom na ulico, ne na sonÄ?ni zahod. Pa tudi to bi Å¡e nekako Å¡lo – oÄ?itno khmeri raje gledajo lepe khmerke kot pa sonÄ?ne zahode, kar je popolnoma razumljivo, ampak potem pa sedeva na pivo k mamki, ki se ji oÄ?itno trapaste navade norih zahodnjakov oÄ?itno zdijo pa že res preveÄ?. Z najveÄ?jo težavo ji namreÄ? dopoveva, da bi midva veliko raje tisti dve ploÄ?evinki piva, ki sta mrzlo spravljeni na ledu, kot pa dve razbeljeni iz sicer miÄ?no zložene vrste ploÄ?evink na robu Å¡tanta, prelite v kozarec poln umazanega ledu. Ne vem kdo je koga bolj preplaÅ¡eno in zmedeno gledal.

Rambo Bane

Friday, January 11th, 2002

Phnom Penh
Ob soto�?ju Mekonga in Tonle Sapa, eno klasi�?nih mest Indokine. Rahlo razpadajo�?e, ampak še vedno polno bulevarjev z drevesi in starih, podirajo�?ih se, kolonialnih vil. Za povrh je še veliko manj prometa kot v drugih takih krajih in rezultat je povsem simpati�?no mesto. Sigurno eno bolj simpati�?nih velikih azijskih mest. Z bolj ali manj simpati�?nimi atrakcijami. Med manj simpati�?ne sigurno sodi muzej Tuol Sleng (S21), kjer je Brother #1 zasliševal in mu�?il sovražnike režima, in polja smrti v Choeung-Eku, kjer so ti nesre�?niki potem kon�?ali, in kjer danes vidiš množi�?ne grobove, in stupo v kateri je približno 8000 lobanj, ki so jih iz tamkajšnjih polj odkopali do zdaj. Bolj simpati�?ne atrakcije so kraljeva pala�?a, razni wati, srebrna pagoda (mental note za arhitekturne ekscese v bodo�?e: talne ploš�?ice iz srebra niso ni�? kaj posre�?ene), pa shooting range, kjer par podjetnih lokalcev služi mastne denarje z dejstvom, da v Kambodži najdeš vse kar �?eš ko pride do orožja. Za primerno koli�?ino zelencev lahko streljaš z vsem kar ti pade na pamet.

31-04.jpg

Bane se oboroži s kalaÅ¡nikovim in enim saržerjem in gre zdravit frustracije služenja civilnega vojaÅ¡kega roka, meni bi pa pomagalo samo �?e bi lahko streljal v slike vreš�?e�?ih veš�? ZDSSS, �?e že ne veš�?e same, pa si raje prihranim par zelencev. Ena bolj interesantnih atrakcij je pa tudi cela rajda pizzerij na rivieri, ki prodajajo happy herb pizza (na katerih je menda dovolj happy herbov za omamiti slona), in to povsem odprto, kljub temu, da so v Kambodži happy herbs povsem ilegalne (ne, da bi sicer to kdo zelo upoÅ¡teval, cela Kambodza se ga zakaja, kot da bo jutri sodni dan). Kot bi se reklo, Bane in jaz nisva “in the market for being happied”, pa to doživetje spustiva. Že tako sva dovolj zmedena – vsaki�?, ko vpraÅ¡ava, �?e se da pre�?kati kamboÅ¡ko-laosko mejo, dobiva druga�?en odgovor: ni problema, ni Å¡ans, po novem se da, se je dalo, pa se trenutno zaradi prihajajo�?ih volitev ne da, v�?asih se da vcasih ne, kakÅ¡en dan ja, kakÅ¡en ne, samo �?e podpla�?aÅ¡ policaje na meji,… skratka ni druge, kot da se greva na lastno pest prepri�?at.

Spiderman

Thursday, January 10th, 2002

Phnom Penh
Cesta naprej proti Phnom Penhu je spet ena sama, velika in grozna luknja. “Saj ne more biti slabÅ¡e” si misliÅ¡, pa se kasneje v Phnom Penhu, ob pogovoru z enim expatom izkaže, da je zdaj že naravnost nebeÅ¡ka napram temu, kar je bilo nekoÄ?. Go figure. Ampak vozimo se pa res skozi ruralno Kambodžo, kjer vasi Å¡e vedno delujejo lokalne, kamboÅ¡ke. Na Tajskem, v Indoneziji, Maleziji,… so vse take vasi identiÄ?na meÅ¡anica prahu, motorjev in trgovin, ki prodajajo kokakolo. ÄŒe pa odmislim vasice, me Å¡e najbolj preseneÄ?a, kako podobno kakÅ¡nim krajem v Afriki je tu. Prav lahko bi se vozili skozi kakÅ¡en malo bolj raven konec Transkeija. Celo rdeÄ? prah, ki vse pokriva izgleda isto. Celodnevno pot (spet se seveda vozimo z neverjetno brzino 20km/h), poživi le postanek v Skuonu, kjer lokalci slovijo po tem, da gojijo velike in debele pajke in jih peÄ?ene s slastjo jejo. Ne bodi ga len, seveda jih velik pladenj prodajajo tudi tam, kjer se ustavi naÅ¡ bus. Bane, neustraÅ¡ni jedec mehiÅ¡kih jumillesov, me tu povsem razoÄ?ara, sicer se junaÅ¡ko drži in se dela, da paÄ? sluÄ?ajno ni laÄ?en, ampak se mu vidi, da bi za to gurmansko doživetje potreboval kar nekaj alkoholno podprtega poguma. In jaz? Sicer bi z najveÄ?jim veseljem povedal, da so peÄ?eni pajki res odliÄ?na specialiteta, ampak skruÅ¡eno priznam, da koliÄ?ine tekoÄ?ega poguma, ki bi jih potreboval, preden bi v usta vtaknil pajka veÄ?jega kot je moja dlan, presegajo moj budget, pa tudi kapaciteto mojih jeter.

Angkor What?

Monday, January 7th, 2002

Angkor Wat
Starodavni tempeljski kompleks Angkorja je verjetno najbolj znana stvar v Kambodži, zgrajen med 9. in 13. st., pokriva ogromno povrÅ¡ino stotin kvadratnih kilometrov in dandanaÅ¡nji vsebuje ostanke kakih sto templjev – posvetna arhitektura je bila lesena in je ni ve�? – no, pa tudi nekaterih templjev skoraj ni ve�?, verjetno je Angkor najbolj slaven po z džunglo preraslih templjih, po katerih v modernih dnevih ska�?e Tomb Raider. :)
Življenje je kruto in namesto z Laro Croft te kraje raziskujem z Banetom. Rentava bicikle, kupiva tridnevno karto (za katero ho�?ejo kar 40us$!) in se podava na raziskovanje. Kmalu se izkaže, da bicikli morda niso najbolj pameten na�?in – sonce žge, peklensko vro�?e in praÅ¡no je, templji so neverjetno dale�? vsaksebi (manjÅ¡i giro skozi en kompleks je 17km, ve�?ji 26km), za povrh pa tudi bicikli niso ravno, da bi se navduÅ¡eval nad njimi.

28-33.jpg

Tega vsega je preve�?, da bi �?lovek tu opisoval, bodi dovolj, da omenim, da sva po treh dnevih, dodobra ope�?ena od sonca, ožuljenih riti in utrujenih nog videla neÅ¡teto malih, komaj Å¡e stoje�?ih templjev, srednje velikih, bolje ali slabÅ¡e ohranjenih, Angkor Wat – najve�?ji in najbolje ohranjen in restavriran tempelj, Ta Prohm – povsem prerasel z drevesnimi koreninami (tu najve�? �?asa ska�?e okoli Lara Croft, midva pa pravzaprav tudi), Bayon – z nebroj ogromnimi obrazi izklesanimi iz kamna, ki te grdo gledajo, Preah Khan – ki ima med drugim tudi tempelj�?ek, ki izgleda tako grÅ¡ko, da te kar vrže, Neak Poan – sveti bazeni, kjer ugotoviÅ¡, da so v�?asih res znali živeti, in si, ko kon�?no prisopihaÅ¡ do njih, želiÅ¡ da bi Å¡e vedno bili polni vode, in Å¡e pa Å¡e pa Å¡e pa Å¡e pa Å¡e pa Å¡e pa Å¡e pa Å¡e pa Å¡e. Edina pripomba – pri naravnost nesramni vstopnini, ki jo pobirajo, bi si lahko privoš�?ili sem ter tja kje obesiti kakÅ¡no tablo ali kažipot.

Khme… The Traveller Rouge

Sunday, January 6th, 2002

Poi Pet – Siem Reap
Cesta od meje proti Siem Reapu, ki je mesto najbližje Angkorskim kompleksom, je pravo doživetje. Milo re�?eno. Za kakih 150km ceste nam vzame kakih 6 ur. Cesta niti ni toliko prisotnost o�?itne ceste, kot je odsotnost vsega ostalega, kot so recimo riževa polja, minska polja, palme, grmi�?evje, pa navsezadnje tudi raven teren. Busek na katerem �?epiva je sicer kljub svoji zelo ugledni starosti in naravnost neverjetni razmajanosti presenetljivo udoben, kljub temu, da sva po parih minutah prekrita že z debelo debelo plastjo rde�?ega prahu.

30-20.jpg

Cesta, ki ni cesta, naju drdra skozi nepregledne planjave riževih polj, sem ter tja posejanih s palmami in Å¡e bolj sem ter tja posejanih z drobnimi tradicionalnimi vasicami s hiÅ¡kami na kolih. Vsake toliko se v kakÅ¡ni taki vasici ustavimo, da Å¡ofer pregleda bus, in ob takih priložnostih nas preplavi cel bataljon otrok, ki se nam smukajo med nogami in v bistvu težijo. Tu bi bilo potrebno omeniti par dejstev: tajska menda slovi kot dežela nasmehov in prijaznih ljudi… no ja, no, ampak napram khmerom se tajci obnaÅ¡ajo tako kot gorski troli, tako tudi ti otroci pravzaprav niso nadležni ampak samo sila prijazni in vljudni in prikupni in zabavni. Sploh so pa simpati�?ni, ker namesto za denar ali sladkarije težijo: “Sir, please, excuse me, do you have a pen for me?” :)

Kingdom of Cambodia

Sunday, January 6th, 2002

Poi Pet
V Poi Petu ugotoviva, da so nekateri mejni prehodi bolj komplicirani od kratke vožnje skozi ljubeljski tunel. Predvsem pre�?kanje tukajšnje meje zahteva veliko veliko ve�? birokracije.
DobrodoÅ¡li v Kambodži, eni najbolj zaminiranih držav na svetu, kjer klicu narave ne smeÅ¡ odgovarjati za bližnjim grmom pre�? od potke, ker lahko besede “eksplozivna diareja” dobijo �?isto drug pomen kot doma.
Sicer se zavedam, da verjetno od vseh Å¡e najmanj vem o lokalni zgodovini, pa vseeno, na brzino, relevantni podatki:

  • 1953 dobijo neodvisnost od francozov
  • naslednjih 15 let se kralj Sihanouk o�?itno trudi na vse pretege zaj… vse kar se zaj… da, pa ga leta 1970 dokon�?no naženejo
  • 1969 ZDA za�?nejo bombardirati baze vietcongovcev v Kambodži s kasetnimi bombami
  • 1970 po prevratu ZDA in Južni Vietnam napadejo Kambodžo, kar jim sicer spodleti, ampak natera pa rde�?e khmere v notranjost države, kjer za�?nejo zganjati zdraho in prevrat
  • 1975 rde�?i khmeri zasedejo Phnom Penh
  • 1975 do 1979 Rde�?i Khmeri pod vodstom Pol Pota (Brother #1), na poljih smrti pobijejo kakih 15 do 30% odstotkov svojih sokambodžanov (nekje od 1 do 3 milijone ljudi)
  • 1978 je celo Vietnamu tega dovolj, zato okupirajo celo državo
  • 1978-1991 rde�?i khmeri se gredo gverilo, ki jo podpirajo Kitajska, Tajska in ZDA
  • 1991 premirje
  • 1993 volitve pod nadzorom ZN in modrih �?elad
  • 1997 manjÅ¡i parlamentarni prevrat
  • 6.1.2002 dolazim ja
  • 4.2.2002 bodo imeli prve lokalne volitve sploh
30-35.jpg

Skratka, �?e bi rekli, da jim nikoli ni bilo lepo, bi bilo kot bi možgansko kap opisal kot manjši glavobol. Zapuš�?ina vsega tega: ve�? kot 6 milijonov min, gore neeksplodiranih bomb, itn. Če ohlapno citiram Blackadderja:
“Baldrick, whose field is this?”
“Sir?”
“Look at the map, what does it say, is it theirs or ours?”
“Sir, it’s mine”
“???”
“Yes, sir, it’s mine, look, it says MINE FIELD”

Flying to Cambodia

Sunday, January 6th, 2002

Bangkok – Poi Pet
KonÄ?no pride dan, ko se pobereva iz Bangkoka in greva do KamboÅ¡ke meje. Fina gospoda si ta podvig omisliva celo z minibusom. Ob 7h zjutraj naju pobere pred hostlom, naju zapelje okoli vogala do Khao Sana, kjer sledi cel cirkus minibusov, v katerem se skozi pol ducata busov kombinira ljudi in njihovo prtljago in kam pravzaprav sploh greste? Uro kasneje sva konÄ?no na pravem minibusu, v pravo smer, s pravo prtljago na strehi. OlajÅ¡anje je neizmerno.