Archive for the 'Laos' Category

Blues mutne vode

Thursday, January 31st, 2002

Pakbeng – Huay Xai
Obadva se sicer strinjava, da bi kakÅ¡en trek okoli Pakbenga bil verjetno sila zanimiv, in da tukajÅ¡nji hilltribe-i vidijo veliko manj turistov kot tajski, pa Å¡e pa Å¡e razlogov je zakaj bi ostala (presenetljivo – vas sama in guesthousi ne nastopajo na spisku teh razlogov), po drugi strani pa se obadva poÄ?utiva dokaj klavrno, tako da se brez besed nekako razume, da bi obadva veliko raje bila kje bliže Tajski in civilizaciji kot pa tu. Sledi Å¡e en dan poÄ?asne vožnje po reki navzgor, skozi vedno bolj divjo pokrajino, vse dokler se okoli ovinka nenadoma ne pokaže Tajska, civilizacija, in zlati trikotnik. Ampak midva se ne dava kar tako – zdaj ko je civilizacija blizu, sva Ä?isto kontent Å¡e en dan preživeti na poceni in prijazni LaoÅ¡ki strani, preden greva nazaj na Tajsko.

A Bend in the River

Wednesday, January 30th, 2002

Luang Prabang – Pakbeng
Erotiko na stran, Luang Prabangu lahko morda edino o�?itaÅ¡ to, da ni kaj dosti za po�?eti, ko si enkrat videl teh nekaj watov in kraljevo pala�?o. Ima pa celo eno resni�?no zveli�?avno lastnost – spet smo na Mekongu! Kaj to pomeni? Ni�? ve�? chicken busov – �?as je spet za slow boat up the Mekong. Slow boat ni sicer prav ni�? slow in je nasploh presenetljivo razkoÅ¡en, ampak napram drve�?im skrinjicam smrti, ki jim re�?ejo fast boat, se komaj premika. TukajÅ¡nji fast boati so verjetno najbolj adrenalinska zadeva v celi Indokini – mala trska z ogromnim motorjem, ki brzi tako hitro, da so potniki oble�?eni v reÅ¡ilne jopi�?e in imajo na glavah �?elade. Kar bi Å¡e Å¡lo, navsezadnje je za turiste treba skrbeti, ampak ravno tako so oble�?eni tudi Å¡oferji, kar je v teh krajih naravnost nezasliÅ¡ano.

34-08.jpg

Cel dan se vozimo po reki navzgor, skozi ozke pretoke, kjer Mekong brzi med ostrimi skalami, mimo zaspanih vasic, razen po reki odrezanih od sveta, skozi hribovito pokrajino preraslo z džunglo (in verjetno tudi polji maka – navsezadnje so to kraji, ki so najbolj znani po opiju) in na koncu dneva prispemo do Pakbenga. Pakbeng je popolna luknja. Najve�?ja luknja med luknjami. Katere edini razlog za obstoj so slow boati, ki tu vsak dan stresejo svoj �?loveÅ¡ki tovor. Vsaj guesthousi so iskreni kar se tega ti�?e – niti v enem se ne trudijo narediti toliko vtisa, da bi ostal Å¡e en dan.

hmm?

Tuesday, January 29th, 2002

Luang Prabang
Vse do nastopa Pathet Lao glavno mesto Laosa in seveda tudi sedež monarhije. Kot se za komuniste spodobi, je kraljeva družina po zmagi Pathet Lao izginila neznano kam. Za sabo je pustila mesto, ki je UNESCO World Heritage Site, Ä?eprav se vÄ?asih vpraÅ¡aÅ¡ zakaj. Sicer simpatiÄ?na vas v gorah, kot se za te kraje spodobi, polna starih watov in tudi sicer arhitekture, ki je vredna ogleda (pa Ä?e samo zato, ker je korak naprej od lesenih barak na kolih). HiÅ¡e so najprej dramatiÄ?ne, potem se pa poÄ?asi zaveÅ¡, da samo zato, ker si se že navadil, da je “mesto” ena sama velika lesena podrtija, tu so Å¡li pa vseeno korak dlje. Pa Ä?eprav samo korak – prenekateri slovenÄ?ek si je na deželi zgradil veÄ?ji dvorec, kot ga je premogel sam kralj Lane Xanga. Wati pa wati kot povsod drugje – polni bud, polni budistov, kiÄ?asti do amena in podobni kot jajce jajcu. Wat Xien Thong vkljuÄ?uje tudi kraljevo pogrebno kapelo, ki naj bi bila zunaj okraÅ¡ena z erotiÄ?nimi prizori iz Ramayane (jest Ä?em tud tak nagrobni kamen press). Gremo gledat! PriÄ?akujoÄ? nekaj v stilu indijskih templjev polnih skulptur, razoÄ?arano ugotoviva, da Ramayana oÄ?itno ne premore kaj dosti erotike, oz. jo ne premore prav niÄ?. Kdorkoli je že pisal poglavje o Xien Thongu je imel bujno domiÅ¡ljijo, pa Å¡e globoko je pogledal v kozarec laolaota.

Zicledr

Monday, January 28th, 2002

Vang Vieng – Luang Prabang
PoÄ?asi, ampak res poÄ?asi, imam dovolj vaÅ¡kih kolovozov, ki se izdajajo za najbolj pomembne vaÅ¡ke magistralke. Bane pa oÄ?itno tudi, kajti brez debate se odloÄ?iva spustiti Xien Khuang in pa Plain of Jars (kaj pa vem, kako se temu prav reÄ?e po naÅ¡e) – par ravnic polhnih starih kamnitih posod in UXOjev naju oÄ?itno ne fascinira dovolj, da bi si spet par dni strojila rit na kamionih.

#1

Saturday, January 26th, 2002

Vientiane – Vang Vieng
Spet parurna vožnja s chicken busom (ta je tako popularen, da se moraÅ¡ za prostor (ne sedež, samo prostor) grebsti vsaj uro pred odhodom), pa smo v Vang Viengu, mali vasici ob reki, sredi laoÅ¡kega krasa. Ki izgleda tako, kot vse tiste slike v kitajskih restavracijah, na katerih se iz riževih polj strmo dvigajo skalnate gmote. Te gmote so tudi polne jam, kjer se je v starih, vojnih �?asih skrivala pathet lao gverila. (“there are no gorillas in asia, go away!” “I said GUErillas, not GOrillas.”). Lokalne oblasti so dolo�?ile, da se falangi brez spremstva ne smejo potikati po okolici, zato pred jamami �?epijo skupinice vaÅ¡kih luzerjev, ki krepko kasirajo. Jame so sicer bolj dolgo�?asne kot ne, je pa zato “vodi�?” toliko bolj zabaven. Ne razume besede angleš�?ine, da pa imaÅ¡ ob�?utek, da dobivaÅ¡ value for money, konstantno drdra svojo mantro: “OK, wooow! Number one! Beautiful! OK! Number one! Wooow! OK! Slowly now! Watch your head! Number one! Come on! OK!”

33-13.jpg

Vang Vieng je sicer verjetno najbolj turisti�?na luknja v celem Laosu, zato se tu najde nebroj lokalov, guesthouseov, in vsega kar paÅ¡e zraven, edina asfaltirana povrÅ¡ina je pa Å¡e vedno le “letališ�?e”, katerega moraÅ¡ kar nekajkrat pre�?kati, preden ugotoviÅ¡, da je to poleg tržnice, smetiš�?a in igriš�?a tudi uradno letališ�?e. OK! Wow! Number one, watch your head! Medtem ko se baÅ¡eÅ¡ z nudelci, ti lahko na glavo pade lao aviation.

A smo prav?

Wednesday, January 23rd, 2002

Vientiane
Ko po 23 urah na chicken busu konÄ?no prideÅ¡ v Vientiane, je kar težko verjeti, da si res priÅ¡el prav. PriÄ?akujeÅ¡ glavno mesto, spet eno tistih, “klasiÄ?nih mest Indokine”, nekaj paÄ? pomembnemu mestu podobnega. Hihi. Vientiane je sicer simpatiÄ?en in prijeten kar se da, ampak mesto pa vseeno ni. Zaspana vasica na bregovih Mekonga, s parimi restavracijami, malo veÄ?jimi wati, vmes nekaj ministrstev in ambasad, ampak kljub temu zaspana vasica. Nekaj takega, kot bi glavno mesto Slovenije bila Izola. Ulice z resniÄ?no niÄ? prometa za azijske razmere, z ogromno zelenja in presenetljivo malo prahu. Celo naravnost fantastiÄ?ni lokali se najdejo (npr. Kop Chai Deu Beer Garden,kjer je liter Beerlao-ta manj kot 200 sit). Seveda tudi tu ne gre brez watov, ki so sicer bolj povpreÄ?ni, ampak so pa zato toliko bolj impresivne množice mož v oranžnih rjuhah. Omembe vredna je zlata Å¡tupa – stara, ogromna Å¡tupa, tako dobro prebarvana z zlato barvo, da jo na soncu komaj gledaÅ¡, fotoaparat pa itak ne ve, kako bi meril svetlobo, in pa Ä?rna Å¡tupa, ki je bolj podobna podrtemu kupu umazane opeke, kot ne, je pa dom sedmeroglavega zmaja, zaÅ¡Ä?itnika mesta.

Beli mož izbrati smrt ali tuk-tuk?

Tuesday, January 22nd, 2002

“smrt” “ok, beli mož tuk-tuk do smrti”

Tadlo – Pakse – Vientiane
Po vseh bemotih, becakih, cidomojih, coltih, jumbotih, klotokih, mikroletih, ojekih, opeletih, saamlawih, sawngthaewih, tuk-tukih in podobnem (vse te besede pomenijo bolj ali manj le sredstvo javnega prevoza, kjer natla�?en med stotnije lokalcev sediÅ¡ na trdi leseni klopci), sem mislil, da sem postal že kar odporen na tegobe javnih prevoznih sredstev v aziji (�?e samo pomislim, da mi je na za�?etku potovanja 16 ur na avionu predstavljalo straÅ¡en napor – pomislite! udoben sedež, dovolj prostora za noge (ne, ampak res), futrajo te, all you can drink, filme gledaÅ¡, muziko posluÅ¡aÅ¡, dekco in blazinico dobiÅ¡, wcji so na razpolago – kakÅ¡en napor neki???). No, pa se je naÅ¡el bus, ki tudi najbolj prekaljene in hardcore backpackerje (in ne samo razvajenega mene), spravi k vre�?ki laolaota.

32-08.jpg

Ta strah in trepet (no, saj ni, ampak sliÅ¡i se fajn), je “direkten” bus iz Pakseja do Vientiana (vmes menda ni ni�? za videt razen UXOjev (UXO – UneXploded Ordnance, glej pod ameri�?ani, bombardiranje, najbolj bombardirana država na svetu). ÄŒlovek bi pomislil (upal, si želel, milo prosil), da vsaj državni dolgoprogaÅ¡ nudi ve�? udobja kot lokalni busi, pa se izkaže, da je dolgoprogaÅ¡ povsem identi�?en vaÅ¡kim chicken busom. Celo do te mere, da dejansko pod banetovo ritjo kikirika petelin, za mojim hrbtom se pelje par velikih vre�? posuÅ¡enih rib, na strehi je pa ve�? banan, kot se jih proda v enem tednu na ljubljanski tržnici. Z vsem tem pravzaprav ni ni�? narobe (�?e spet odpade gonilna gred imamo s seboj vsaj hrano), tudi dejstvo da sediÅ¡ na klopcah, katerih naslon pride kve�?jemu do sredine hrbta ni tako grozno, kakor tudi ne dejstvo, da na klopci, ki je komaj dovolj velika za enega falanga, sedimo trije. Pravzaprav edina grozna stvar pri celem busu je dejstvo, da si na njem neprekinjeno dobrih 23 ur.

Chicken truck

Sunday, January 20th, 2002

Champasak – Pakse – Tadlo Resort, Bolaven Plateau
V Champasku si ogledava Wat Phu, en ubogi tempeljÄ?ek angkorske dobe, obdan s cvetoÄ?imi frangipaniji, ki je sicer na sploÅ¡no zelo posreÄ?en, ampak verjetno ga je treba videti preden si videl Angkor. Naslednja postaja bo Bolaven Plateau, kjer gojijo eno priznano najboljÅ¡ih (in seveda tudi najdražjih) kav na svetu. Ampak najprej je treba priti do tja. ÄŒez Bolaven vozijo ljudi samo kamioni, taki stari, leseni, s klopcami na kesonu, v katere se natlaÄ?i kakih 60 do 70 ljudi, in njihovih poljÅ¡Ä?in in drobnice.
Po parih zabavnih urah vožnje – lokalci se ga v izogib boleÄ?inam in neudobju, temeljito naklepajo z laolaom, naju odvržejo pri tabli “Tadlo Resort – 1km”. MogoÄ?e si jaz narobe predstavljam besedo “resort”, ampak Ä?e je Tadlo resort, so resort tudi Male LaÅ¡Ä?e. Sicer je res, da imajo dva slapa, pod katerimi se da kopati, pa slone, ki se jih da jahati, par guesthouseov in par lokalov, ki strežejo famozno (in božansko dobro) coffee Lao, ampak resort pa vseeno ni. Za povrh pa Å¡e žalostno dejstvo, da je na planoti, ki je slavna po kavi, Tadlo oÄ?itno edini kraj, kjer ne premorejo niti enega kavnega grmiÄ?ka daleÄ? naokoli. Kljub zagrizenemu iskanju (in ja, veva kako izgleda kavni grmiÄ?ek).

Chicken bus #1

Saturday, January 19th, 2002

Don Det – Champasak
V Laosu so še tako za turisti�?nim �?asom, da nimajo na izbiro celega spektra dragih busov za turiste, ampak imaš na izbiro ali chicken bus ali mogo�?e pick- up. Chicken bus naj bi proti Champasku šel ob 8h zjutraj. Ob 9h fantje na bus še vedno privijajo gume. Hmmm.

31-35.jpg

Kon�?no se premaknemo, kot se za tak bus spodobi, seveda sila po�?asi in v oblaku smradu in v kakofoniji kokodakanja. Ampak premikamo se pa vseeno! Vsaj kake pol ure. Potem se nenadoma sliÅ¡i nekakÅ¡en kovinski ropot in bus se po�?asi ustavi. Sledi urica po�?itka ob cesti, medtem ko fantje razbijajo nekje po podvozju avtobusa. Kon�?no popravijo kar se je popravit dalo in se odcijazimo naprej. Cijazimo se kake pol ure, ko se spet sliÅ¡i kovinski ropot in se spet ustavimo, to pot celo ob nekakÅ¡ni vaÅ¡ki “delavnici”. Izkaže se, da je vir vseh busovih problemov kar gonilna gred, ki ima to nenavadno in sila zaskrbljujo�?o tendenco, da kar odpade z busa. Sicer ne vem kaj dosti o avtomehaniki, ampak tole je pa res nekam sumljivo. Spet se razstavi pol busa, kose odnesejo v delavnico, kjer nekaj ur razbijajo, potem smo pa že spet nared in naravnost brzimo, z neverjetno hitrostjo kakih 30km/h proti Champasku. V teh parih urah pavze nastane v busu taka svinjarija, da je težko verjeti. Tu se smeti namrec me�?e direkt na tla, ne glede na to, kakÅ¡ne smeti so in kakÅ¡na so tla. Tla busa so recimo ravno tako dobra kot tla okoli busa, zato ni prav nobene potrebe po tem, da bi odpiral okno in smeti deponiral zunaj. Hvala bogu (oz. vsem okrutnim bogovom vzhoda) vsaj stare mame svoj betel pljuvajo ven skozi okno. Zve�?enje betla morate videti, �?e ho�?ete verjeti. VzameÅ¡ list betla, ga potreseÅ¡ z nekakÅ¡nim belim prahom, in vanj zavijeÅ¡ koš�?ek oreha areca palme, nato vtakneÅ¡ v usta in z užitkom žve�?iÅ¡. Do tu Å¡e gre. Potem pa – areca oreh je rde�?e barve in žve�?enje le-tega o�?itno zahteva redno pljuvanje litrov krvavo rde�?e sline s koš�?ki betla (tole pljuvanje je impresivno – dobra laoÅ¡ka mamka lahko s pljunkom ubije goloba na 20m). Seveda vsaki�?, ko pljuneÅ¡, to pospremiÅ¡ s Å¡irokim nasmehom trapastemu turistu, ki ga tako morbidno fasciniraÅ¡. To pa je nasmeÅ¡ek, ki ga je resni�?no treba videti. Po definiciji betel žve�?ijo stare Å¡krbaste babe, ki premorejo v povpre�?ju manj kot en zob na glavo, pa Å¡e tisto kar jim je ostalo, je od betla obarvano temno rde�?e/�?rno. Hvala bogu in vsem okrutnim bogovom vzhoda, da Laos ni dežela milijona nasmehov.

Heaven, I’m in Heaven…

Thursday, January 17th, 2002

Uuuuu, Å¡e pa Å¡e. Don Det je vse tisto, kar bi si vsi vedno želeli, da so kraji kot je Bali, južna Tajska,… pa že zdavnaj niso veÄ?. Pravi tropski raj, brez velikih resortov, milijonov turistov, celo goro turistiÄ?nih agencij s touri, lokalov in vsega ostalega, kar naredi, da so si vse “tropske idile”, ki jih prodajajo turistiÄ?ne agencije, podobne kot jajce jajcu in niso prav niÄ? idiliÄ?ne. Na otoku ni avtov, motorjev, busov, celo biciklov ne. Ni teÄ?nih ljudi, ki bi živeli samo od turistov in ki bi te zaradi tega radi obrali za vse kar imaÅ¡ in Å¡e kaj, skratka ni niÄ?esar. Resnici na ljubo je sicer treba priznati, da najbolj nedotaknjen otok vseeno ni, saj je vsak otoÄ?an, ki da kaj nase, iz bambusa stesal par bungalowov, ki jih oddaja po 1us$/noÄ?, tako da nas je kar nekaj tu. Ampak vsi bungalowi izgledajo kot da sodijo na otok (torej ni veÄ?nadstropnih betonskih grozodejstev) in vsi imajo pogled na vodo. Turistov, kot reÄ?eno, sicer pride kar nekaj, ampak v razmislek tudi dejstvo, da ob vsakem pristanku Ä?olna, ki strese na otok par izgubljenih turistov, otoÅ¡ki otroci Å¡e vedno zganjajo vik in krik in se derejo “falang! falang!” (tujec, tujec!), seveda brez dolarskih znakov v oÄ?eh.
KakÅ¡en teÄ?en pedantnež bi verjetno hotel sliÅ¡ati tudi to, da ni vodovoda, ni elektrike razen iz akumulatorjev, da v “kopalnicah” teÄ?e voda direkt iz Mekonga, in nenavsezadnje, da nas ne obkroža sinjemodro morje, polno koralnih grebenov, ampak rjavi Mekong. Ampak samo kakÅ¡en res teÄ?en pedantnež. Lokalci so prijazni, cene so nizke, pivo je hladno, Mekong je topel (in upamo, tudi benigen, sicer pa lokalci delujejo zdravi kot dren), ob božanskih sonÄ?nih zahodih nad vodo letijo velike formacije ptic, Å¡e pa Å¡e. TeÄ?ni pedantneži naj gredo kar v Kuto.