Archive for the 'Thailand' Category

Cryogenic sleep

Sunday, February 10th, 2002

Bangkok – Penang
V znanstveni fantastiki ljudje medzvezdne razdalje vedno premoÅ¡Ä?ajo v globoko zmrznjenem spancu. Na Tajskem SciFi postane resniÄ?nost. AirCon na dolgoprogaÅ¡ih ima oÄ?itno res samo dve nastavitve: “deep freeze” in “suspended animation”. Zato pa so busi tako veliki – nekje mora biti prostor za sode tekoÄ?ega duÅ¡ika. ÄŒlovek bi pomislil, da bi nekdo dojel, da nekaj ne Å¡tima, Ä?e ljudje, ki do busa pridejo vsi prepoteni v kratkih hlaÄ?ah, majicah in sandalih, pet minut po vstopu na busu, obleÄ?ejo dolge hlaÄ?e, volnene nogavice, fleece in zimske Ä?evlje in se na debelo zavijejo v odeje in spalne vreÄ?e. ÄŒe nagrabiÅ¡ dovolj odej se prav dobro spi, Ä?e pa ne pa… ZapreÅ¡ oÄ?i v Bangkoku in ko jih naslednjiÄ? odpreÅ¡, si že v Surathaniju. Kjer te pretresejo na minibus, zategnejo na drugo stran mesta, presedejo na nov minibus, te zategnejo spet Ä?ez mesto nazaj do tam kjer si zaÄ?el, s tretjim minibusom Å¡e nekam drugam, in po cca Å¡tirih ali petih minibusih oÄ?itno en minibus konÄ?no razvije “escape velocity” in gremo ven iz Surathanija proti jugu. Vse do Hat Yaija, kjer se cela zgodba z minibusi ponovi Å¡e enkrat. Potem smo pa konÄ?no na poti proti Maleziji.

Fa-fa-fashion

Thursday, February 7th, 2002

Bangkok
Ste kdaj opazili, da imajo razliÄ?ni kraji razliÄ?ne uniforme za turiste in backpackerje? Na NZ vsak hostel izgleda kot modna revija goretexa, fleeceov in hlaÄ? z zadrgo na kolenih, v Bangkoku pa nisi kul, Ä?e nimas dreadov, kakÅ¡nega tattooja, pol tone obeskov in Ä?e nisi obleÄ?en v neke kao “lokalne” pižamaste, hipijaste cote (tole bi bila uniforma popotnikov na daljÅ¡i rok), ali vsaj v tajsko red bull majico (tole pa nosijo vsi partedenski turisti). Nepregledna masa ljudi, ki se na vse pretege trudi poÄ?eti nekaj drugaÄ?nega in biti Ä?imbolj drugaÄ?na kot bi bila doma, pa izpade samo kot velika Ä?reda ovc. Ali to, ali se pa v Bangkoku drenjajo vsi new age Ä?udaki in ostanki hipijev, kar jih premore svet. Sicer pa je dogajanje na Khao San Rd isto kot v Kuti, do neke mere na Gili Trawanganu, v Vang Viengu, Ko Samuiju in vseh od turistov, ki se trudijo biti kul, preobleganih krajih.
No, saj ni tako hudo, se pa pozna, da je Bangkok že desetletja najbolj “on the beaten track” od vseh krajev sveta. In da se je skozi leta razvil cel backpackerski ghetto, v celoti posveÄ?en “kolk sem jest kul, glejte kako sem avanturistiÄ?en ker sem prilezel do tajske” in “jest sem na tajskem, a sem party animal, al ne?”.

Zen navigacija

Wednesday, February 6th, 2002

Sukhothai – Bangkok
Popolnoma predan cilju smrti zaradi ueberdose watov in bud (poleg plesa tisoÄ?ih tanÄ?ic ugotavljam, da obstaja tudi smrt tisoÄ?ih bud), se zjutraj namenim proti Ayuthayi. Po Å¡estih urah na busu se zbudim in zavem, da sem v Bangkoku. Kaj za…?! Nikjer vmes ni bilo oÄ?itne postaje, ki bi turistu kot sem jaz, dala vedeti da je priÅ¡el v Ayuthayo. In vsi lokalci, ki so na zaÄ?etku tako zagrizeno spraÅ¡evali “whe’e you go?”, so se kasneje izkazali za popolnoma neuporabne. Ura je pozna, Ä?e Å¡e enkrat poskusim sreÄ?o proti Ayuthayi, se lahko spet znajdem v Sukhothaiju ali kje popolnoma sredi niÄ?esar ob polnoÄ?i. Ali to, ali mi pa isto poÄ?elo, ki dostavlja priroÄ?ne tuktuke ob zakotnih mejnih prehodih, hoÄ?e povedati, da ni pravi Ä?as za Ayuthayo. Pa niÄ?, smo kjer smo in od kle gremo dalje.

All in all it’s just another brick in the wall

Tuesday, February 5th, 2002

Sukhothai
Z zagrizenostjo, ki je lahko samo posledica dolgih let izletov z Narciso in še daljših let na faksu, grem gledat še en kup starega kamenja in opeke, oz. Sukhothaisko zbirko na pol podrtih watov. Sukhothai je namre�? bil glavno mesto kraljevine Tajske, preden je bilo glavno mesto Ayuthaya, ki je bila glavno mesto pred Bangkokom. Kar pomeni, da je tu spet malo morje kipov bud, ki so si vsi popolnoma enaki, in ki izgledajo to�?no tako, kot kipi bude vsepovsod drugje. Le velikost se menja. O�?itno niso nikoli dali veliko na kreativno kiparstvo. Ali to, ali je pa nekdo enkrat veliko zaslužil s kalupi.

35-20.jpg

sam samcat

Monday, February 4th, 2002

Chiang Mai – Sukhothai
Bane gre na tridnevni trek med hilltribe, jaz se pa po temeljitem premlevanju pro et contra razlogov odloÄ?im to veselje spustiti (pro: zaradi tega se pride sem, contra: antropologija me ne zanima pretirano (in kljub temu, da vem da živijo od tega, se mi zdi rahlo ponižujoÄ?e do lokalcev, povrh bi pa mene straÅ¡no motilo, Ä?e bi me vsakiÄ?, ko bi Å¡el na kavo na ljubljansko riviero, priÅ¡lo slikati cel avtobus turistov, pod parolo “glejte lokalca, ki dela tipiÄ?ne, tradicionalne lokalne stvari”, sloni so plemenite živali, ki si definitivno ne zaslužijo, da bi morali prenaÅ¡ati mojo leno rit (nekaj je narobe, Ä?e se žival, ki bi te lahko b.p. speÅ¡tala v lepljivo palaÄ?inko pusti jahati) in nenavsezadnje se mi ne da pod žgoÄ?im soncem tri dni trapljati naokoli v organizirani skupini turistov (beri: len sem).
Kaj preostane leni riti drugega kot premik v naslednjo vas. StrateÅ¡ki premik je za utrujenega potepuha nekaj takega kot aspirin – reÅ¡itev za vse male, nepomembne glavobole življenja on the road. Namesto acetilsalicilne kisline to pot Sukhothai.

Who’s a pretty polly then

Saturday, February 2nd, 2002

Chiang Mai
NekoÄ? glavno mesto kraljestva Lanna Thai in danes ena glavnih atrakcij Tajske. ÄŒe niste vedeli – na Tajsko se pride zaradi plaž in otokov južne Tajske, shoppinga v Bangkoku in trekkinga v Chiang Maiju. Z neverjetnim timingom prilezeva v mesto ravno za vikend, ko se dogaja festival (ponavadi mi vedno uspe zgreÅ¡iti festivale za kakih 6 mesecev). Festival je “the 1st miracle of Lanna – The Flower Parade”. Cel žur: parada cvetja (žal niÄ? laÅ¡kega nikjer), izbor lokalne misice (ob paradi “misic” sem se najprej vpraÅ¡al od kot tajkam sloves lepotic, pa sem se hitro spomnil, da so kljub prisloviÄ?ni lepoti slovenk, naÅ¡e misice tudi vedno lepotni ekvivalent evrovizijskega: “la slovenie, zero points”), tajske pop skupine (ženevska konvencija Å¡e zdaleÄ? ne pokriva vsega kar bi morala, po drugi strani imam pa nov predlog za kontrolo turistov: niÄ? veÄ? viz, spustijo te v deželo vse dokler si ne zaÄ?neÅ¡ brundati lokalnih pop uspeÅ¡nic, potem imaÅ¡ pa tri dni Ä?asa, da jo zapustiÅ¡), pouliÄ?ni spektakli kot so “martial arts presentation” in tanajboljÅ¡e: nenadoma se pred nama znajde eskadrilja s cvetjem okrancljanih rikÅ¡, na katerih sedijo pražnje obleÄ?eni gospodje in se nasmihajo raji, ki se hoÄ?e z njimi fotografirati, z nasmeÅ¡ki, ki jih lahko premorejo samo politiki. Enega slikam tudi jaz (Ä?emur se reÄ?e akutni japonski sindrom: Ä?e vsi slikajo, moram tudi jaz) in izkaže se, da so gospod sam premier Tajske. Uff, kako mi odleže – pomislite, kako nerodno bi mi bilo, Ä?e bi se izkazalo, da sem slikal lokalno varianto JanÅ¡e ali Peterleta.

Ah, ja…

Friday, February 1st, 2002

Zlati Trikotnik
Kot zakleto – takoj, ko preÄ?kava Mekong se zdravje vrne nazaj na 100%. Pa kaj Ä?mo, le kdo bi se zaradi tega sekiral? Je toliko drugega za se sekirat. Recimo, neslavni zlati trikotnik je pravzaprav razoÄ?aranje. PriÄ?akujoÄ? divje kraje, takorekoÄ? nekakÅ¡en divji zahod poln opija, tihotapcev in bogatih in sumljivih tipov z orožjem, predvsem pa priÄ?akujoÄ? ogromna polja opija, je resnica naravnost neverjetno kruta. Opija je sicer verjetno Å¡e vedno dosti, ampak ko se peljeÅ¡ skozi je vse skupaj presenetljivo obiÄ?ajno in civilizirano. Tudi Bane je oÄ?itno priÄ?akoval nekaj drugega – nekje vmes razoÄ?arano ugotovi, da samo Å¡e zidanice manjkajo, pa bi bila to Dolenjska. Ali to, ali pa veliko veÄ? ve o pridelovanju maka na Dolenjskem kot jaz. NajboljÅ¡i dokaz, da ti kraji niso prav niÄ? avanturistiÄ?nega so pa horde japonskih in ameriÅ¡kih turistov na tourbusih. Pih!

Blues mutne vode

Thursday, January 31st, 2002

Pakbeng – Huay Xai
Obadva se sicer strinjava, da bi kakÅ¡en trek okoli Pakbenga bil verjetno sila zanimiv, in da tukajÅ¡nji hilltribe-i vidijo veliko manj turistov kot tajski, pa Å¡e pa Å¡e razlogov je zakaj bi ostala (presenetljivo – vas sama in guesthousi ne nastopajo na spisku teh razlogov), po drugi strani pa se obadva poÄ?utiva dokaj klavrno, tako da se brez besed nekako razume, da bi obadva veliko raje bila kje bliže Tajski in civilizaciji kot pa tu. Sledi Å¡e en dan poÄ?asne vožnje po reki navzgor, skozi vedno bolj divjo pokrajino, vse dokler se okoli ovinka nenadoma ne pokaže Tajska, civilizacija, in zlati trikotnik. Ampak midva se ne dava kar tako – zdaj ko je civilizacija blizu, sva Ä?isto kontent Å¡e en dan preživeti na poceni in prijazni LaoÅ¡ki strani, preden greva nazaj na Tajsko.

Flying to Cambodia

Sunday, January 6th, 2002

Bangkok – Poi Pet
KonÄ?no pride dan, ko se pobereva iz Bangkoka in greva do KamboÅ¡ke meje. Fina gospoda si ta podvig omisliva celo z minibusom. Ob 7h zjutraj naju pobere pred hostlom, naju zapelje okoli vogala do Khao Sana, kjer sledi cel cirkus minibusov, v katerem se skozi pol ducata busov kombinira ljudi in njihovo prtljago in kam pravzaprav sploh greste? Uro kasneje sva konÄ?no na pravem minibusu, v pravo smer, s pravo prtljago na strehi. OlajÅ¡anje je neizmerno.

Bangkok, Oriental setting…

Monday, December 31st, 2001

Bangkok
…and the city don’t know what the city is getting…

Po zelo udobnem celono�?nem busu, s hrano, delujo�?im WCjem in predvsem brez karaok se 31. zjutraj znajdeva v Bangkoku in se nastaniva blizu zloglasnega Khao Sana, kjer se dogaja ve�?ina spodobnega backpackerska življenja in kjer lahko kupiš vse kar veš in še kaj. Na spisku nakupov so recimo ISIC kartice za naslednjih par let, novinarske in fotografske akreditacije in še kaj (bi kdo morda kakšno diplomo?).
Ve�?ino novoletne zabave preživiva v obcestnem kafi�?u (pravzaprav na-cestnem, saj sestoji samo iz par miz v vogalu ceste), obkrožena s trumami backpackerjev, oble�?enih v tajske red-bull maj�?ke. Kafi�? ni kar tako – ima tudi WC, ki pa je tako dale�? in tako dobro skrit, da ti mora kdo pokazati pot. Nazaj ven seveda moraÅ¡ najti sam, kar hkrati služi tudi kot alkotest – po moje po ve�? kot parih kozarcih beer chang ne najdeÅ¡ nikoli ve�? ven iz labirinta.

Sledi par dni relativno lenobnega zabuÅ¡avanja, �?akajo�? na kamboÅ¡ko in laoÅ¡ko vizo. Dneve si polnim z obiskovanjem templjev in podobnega. V kraljevi pala�?i, kjer se �?lovek vpraÅ¡a, �?e strehe res rabijo toliko ki�?astih zlatih rogov in izrastkov, lahko v ki�?astem templju, ki izgleda kot bi ga kakÅ¡na branjevka zavila v zlato alu-folijo, vidite recimo smaragdnega budo, ki ni smaragden ampak iz žada. Zadaj za pala�?o je Wat Pho – najstarejÅ¡i in najve�?ji tempelj v Bangkoku, katerega glavna atrakcija je tajska zdravilna masaža in 46m dolg leže�?i buda, s podplati iz biserne matice (matr so si dali duÅ¡ka!). Okoli osrednje zgradbe je Å¡e cel kup stup, ki so tako straÅ¡no ki�?aste, da so že spet fajn. “Zuckerbackerei” niti blizu ne pride adekvatnemu opisu teh monumentov ki�?a.

26-24.jpg

En dan se �?isto navduÅ¡ena in vsa entuziasti�?na podava na pot skozi živahne ulice Bangkoka, tistih koncih, kjer ni 100% ljudi zaposlenih s turizmom. Presenetljivo naju pot samo enkrat pelje �?ez najbolj neverjeten sindrom azijskih velemest: 14 pasovnico, polno divjega, neurejenega prometa, brez urejenega prehoda za peÅ¡ce ali semaforja. (“svoje popotne dni je kon�?al nelo�?ljivo integriran s prednjim delom tuk-tuka”). Po dolgem in napornem potepu – Bane je eden tistih ljudi, ki imajo nerazumljivo potrebo vsakih 25m gledati na zemljevid, obenem pa je o�?itno nesposoben hkrati misliti o tem, kje je in kam bi rad Å¡el. Skupaj s kvaliteto zraka v Bangkoku, peklensko vro�?ino in mojo straÅ¡no netolerantnostjo do ljudi, ki ho�?ejo na vsakem križiš�?u zaviti pre�? od smeri v katero ho�?ejo res iti, sva se templju bližala že zelo upehana, da ne re�?em kar vnebovpijo�?e te�?na. In to Å¡e ni bilo vse – kljub mojim o�?itno superiornim navigacijskim sposobnostim (to, da sem enkrat povsem nehote spravil en avto ljudi po strmem makadamu na 2197m visok gorski prelaz je že zdavnaj pozabljeno, kajne?), Wat Traimit nikakor ni hotel biti tam, kjer bi moral biti. Kon�?no najdeva tempelj zlatega bude, se sezujeva, pla�?ava vstopnino, vstopiva, in vse kar lahko re�?em je, da ve�? kot pet-tonski buddha iz �?istega zlata ni niti približno tako impresiven kot bi se morda najprej zdelo. Nazaj domov se vrneva z re�?nim taksijem, s katerega se povsem nepri�?akovano streseva celo na najbližji postaji domov. Nepri�?akovano pa�? zato, ker najin ažuren zemljevid Bangkoka, te najine postaje sploh ne omenja. (in ko smo ravno pri tem – tudi vse ostale postaje so nama bile uganka).